Vedno sledim svojim sanjam

Na letošnjem izboru za pesem Evrovizije je nastopil mladi pevec in glasbenik Aleksej Ivačič Kolar, ki ga številni poznajo pod umetniškim imenom PolarAce ali pa se ga spomnijo iz oddaje Slovenija ima talent, ko sta skupaj s psom Polarisom očarala gledalce. Zgodba Alekseja, ki je trenutno dijak četrtega letnika Gimnazije Bežigrad v Ljubljani, je še toliko bolj navdihujoča, saj je pri 14 letih izvedel, da ima sladkorno bolezen tipa 1.

Diagnoza bi marsikoga prestrašila, a njega ni ustavila. »Ko sem dobil diagnozo, nisem veliko vedel o bolezni, ampak kot vsako stvar v življenju sem pač sprejel in sledil svojim sanjam,« pravi Aleksej, ki dokazuje, da bolezen nikoli ovira, če jo tako razumeš. Srce ga je odneslo v glasbo, vendar tudi brez športa ali vsaj aktivnega sprehoda s svojim Polarisom njegov dan ni popoln. V osnovni šoli je treniral nogomet, potem nekaj let boks, letos se je začel aktivno ukvarjati še s plesom (breakdance in hiphop).

Najbolje se je prilagoditi in iti naprej

Simptome je sprva opazil med zimskimi počitnicami v devetem razredu, ko je pogosto uriniranje zmotilo njegovo vijuganje po smučišču in kratilo njegov spanec. »Po smučanju je pri nas prespal prijatelj, ki me je zjutraj, ko smo zajtrkovali, spraševal, zakaj sem se ponoči tolikokrat sprehajal naokoli. Da sem moral pogosto na stranišče, sem povedal še mami, ki me je takoj peljala na pregled k pediatrinji, za kar sem ji izjemno hvaležen,« se spominja Aleksej. »Zdravnica je posumila na sladkorno bolezen in naju poslala na pregled v Splošno bolnišnico Celje, od koder so naju napotili na Oddelek za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni na Pediatrični kliniki v Ljubljani.« Na poti mu je mama predvajala poučen video z Levčkom Lennyjem, da je imel vsaj nekaj informacij o bolezni. »Vedno si rečem, saj sem dober v petju, ampak še boljši sem v pozabljanju,« se nasmehne. »Ker sem že veliko stvari izgubil ali pozabil, sem se moral pogosteje prilagoditi in tako sem se naučil, da če nečesa nimam več, nima smisla obžalovati, ampak raje grem naprej.«

Po diagnozi zelo pogoste hipoglikemije

Prvo leto je preživel na injekcijah. Spominja se, da mu je bilo najtežje, ker se je moral namesto treh obrokov na dan navaditi na pet, zato si je sestavljal malice, ki so mu postale zelo všeč – jogurt s sadjem in oreški. Že med prvo hospitalizacijo je imel veliko težav z nihanjem sladkorja v krvi. »Ko sem začel prejemati zdravila, sem imel podnevi in ponoči pogoste hipoglikemije, zato sem bil ves čas zelo utrujen, bilo je res neprijetno. Takrat sem dobil glukozne tablete, ki jih imam še zdaj vedno s seboj.« Sčasoma se je naučil poslušati svoje telo in se pravočasno odzvati. »Zdaj že tako dobro poznam svoje telo, da že točno vem, kdaj ga imam recimo štiri ali pet milimolov na liter, prav tako začutim, kadar je nad 12 milimolov na liter.« Z inzulinsko črpalko, ki jo uporablja danes, so hipoglikemije redkejše in bolj obvladljive. Čeprav ga včasih motijo opozorila, priznava, da je alarm ponoči dobrodošel.

Vedno v gibanju, od nogometa in boksa do plesa

Šport je že od nekdaj pomemben del njegovega življenja, tudi njegov oče je bil državni prvak v jiu-jitsuju. V osnovni šoli je Aleksej treniral nogomet, ki ga je tako zelo navdušil, da je samostojno treniral še po treningih. Bil je že izbran za prvo postavo in si predstavljal, da bo postal profesionalni igralec nogometa, a ga je diagnoza preusmerila drugam. »Ni mi žal zaradi sanj o nogometu, ker sem se našel v glasbi in vidim, da je to prava stvar zame.« Po končani osnovni šoli se je vpisal na Gimnazijo Bežigrad v Ljubljani, opustil je nogomet in začel trenirati boks, ki ga je navdušil z napornimi treningi in miselnimi izzivi. »Najbolj zanimiv je bil boj s strahom. Ko začneš s sparingom, te je avtomatsko strah in se moraš najprej naučiti premagati ta refleks, ko se ob nasprotnikovem udarcu umakneš.« Ob napornih treningih se je moral navaditi tudi natančno prilagajati inzulin in prehrano. »Pred treningom sem si vedno zelo znižal inzulin, da sem lahko normalno treniral in imel stabilen sladkor.« Včasih je po treningu vzel kitaro in s svojim petjem nekaj ur na ulici osrečeval mimoidoče. »To morda ni optimalno za osebe s sladkorno boleznijo, a če sem dobro načrtoval, sem bil lahko tudi šest ur brez hrane in ves čas aktiven. Vse je mogoče, če dobro poznaš svoje telo,« poudarja Aleksej, ki se rad prepoti tudi med plesom.

Glasba zanj in za druge

Tudi z glasbo se je srečal že v otroštvu. Pel je v vrtcu, v osnovni šoli je obiskoval pevski zbor. Igra kitaro, klavir in violino, ustvarja avtorsko glasbo in zelo rad nastopa. Včasih se mu pred pomembnim nastopom sicer poviša sladkor, a pravi, da ravno prav, »da dobi še malo energije«, težje bi mu bilo, če bi se mu znižal in bi moral nastop zaradi hipoglikemije prej končati. Predvsem pa ga glasba sprošča in osrečuje. Rad nastopa tudi na ulici, kjer lahko veselje deli z mimoidočimi.

V tandemu s svojim kosmatincem Polarisom

Kosmatinec je v njihovo družino prišel nekaj tednov po diagnozi in z Aleksejem imata res tesno, zelo posebno vez. Polaris je pasme border collie (mejni škotski ovčar), zato vsak dan potrebuje veliko aktivnosti in zaposlitev. Obožuje igro, tekanje po gozdu, lovi frizbi, tudi v pasji šoli je bil priden in se je naučil marsikateri trik. Vsak petek, ko se Aleksej vrne domov, ga že nestrpno čaka, maha z repom, pripravljen na skupno dogodivščino. »Včasih, ko se mi ne ljubi na sprehod, me Polaris kar malo prisili, ampak potem sem mu zelo hvaležen. Ko sva zunaj, na svežem zraku, se vedno tako zabavava, da kar ne bi šla več domov. Zaradi njega sem veliko več v naravi pa tudi računalniških igric veliko manj igram.« Čeprav Polaris ni izurjen pes, zazna spremembo v Aleksejevem razpoloženju. »Kadar imam hipoglikemijo, postanem tečen in razdražljiv, to lahko potrdijo vsi v naši družini,« se zasmeje Aleksej. Čeprav noče posploševati in ne izključuje možnosti golega naključja, pravi, da ga je Po, kot ga kliče ljubkovalno, enkrat celo prebudil sredi noči. »Pogledal sem svoj sladkor in res je bil zelo nizek. Naključje ali ne, Po vsekakor ve, če je z menoj nekaj narobe.« Polaris bo letos postal terapevtski pes in Aleksej si želi, da bi, ko postane polnoleten, lahko z njim opravljal terapevtske delavnice v bolnišnicah, vrtcih in različnih izobraževalnih ustanovah za otroke, saj prostovoljstvo vidi kot pomemben del svojega življenja: »S prijatelji v dijaškem domu smo letos že tretje leto zapored obiskali Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje v Kamniku in bilo nam je tako lepo, ko smo videli, kako so nas navdušeno pozdravili in se nas iskreno razveselili.«

Ko bolezen postane »nevidna«

Selitev v Dijaški dom Ljubljana je bila za Alekseja velika prelomnica. Trajalo je kar nekaj mesecev, da se je navadil na novo okolje. Polaris je ostal doma, v Ljubljani je bil ritem povsem drugačen, šola, treningi boksa, drugačna hrana, ves čas je na novo odkrival, kaj mora kdaj pojesti. »Prvo leto je bilo težko, a sošolci so me zelo lepo sprejeli. Ko sem si na spoznavnem pikniku zlomil ključnico, so mi domov poslali voščilnico. In to že v prvem tednu, ko se še nismo niti dobro poznali. Res zlati ljudje.« Nikoli ni imel občutka, da ga bolezen ovira pri vključevanju v družbo. O tem se je s sošolci v gimnaziji pogovoril že prve dni, a zdi se, da je njegova sladkorna bolezen tako neopazna, da so že skoraj pozabili nanjo, se nasmehne Aleksej. »Spomnim pa se, da se je v osnovni šoli našel kdo, ki me je dražil, naj pojem bombon. Takrat sem bil prizadet, potem pa sem si rekel, to je samo en človek in eno razumevanje bolezni. Imel sem nekaj res dobrih prijateljev in to je bilo najpomembnejše.«

Če prosiš za pomoč, še ne pomeni, da si obupal

Sladkorna bolezen ga je naučila marsičesa, od samostojnosti, organiziranosti, načrtovanja do tega, da včasih ni prav nič narobe prositi za pomoč. »Ko sem bil še najstnik, sem hotel vse narediti sam. Sam sem si hotel dajati injekcije, tudi ko sem imel zlomljeno ključnico, sam meriti sladkor, si sam pomagati, ko je bilo hudo. Zdaj vem, da če koga prosim za pomoč, to ne pomeni, da sem šibek. Lahko vprašaš, pa izpadeš idiot za pol minute, ali pa ne vprašaš in ostaneš idiot za celo življenje,« dodaja. Strinjava se, da ljudje radi pomagajo, to jih osreči, ker se potem čutijo sposobne. Ob tem Aleksej citira britanskega ilustratorja Charlieja Mackesyja: »Razmišljal sem, kaj je bilo najpogumnejše dejanje v mojem življenju, in spoznal, da je to bil pogum prositi za pomoč.« Pravi, da sam tako močno razmišlja o svojih sanjah, da ni prostora, da bi razmišljal o morebitnih težavah, te raje rešuje sproti.