(VEČER V ŽIVO) Tanja Žagar: Verjamem, da veselje do življenja spreminja marsikaj

Tanja Žagar je sinonim za optimizem in življenje. O tem, kako se je soočala z diagnozo in kako se je v procesu zdravljenja transformirala v še večjo zaljubljenko v življenje, nam bo zaupala v iskrenem in navdihujočem Večeru v živo, ki bo 15. oktobra v Lutkovnem gledališču Maribor.

Pravite, da ste bolj kot kadarkoli zaljubljeni v življenje. 

"Moram povedati, da sem bila že od malega vzgajana tako, da mi je življenje vedno ogromno pomenilo. Da vsega lepega, kar nam prinaša, in tega je veliko, nikoli nisem jemala samoumevno. Po diagnozi pa sta se to zavedanje in hvaležnost za vsak dan, ki ga imam, le še okrepila, zato pravim, da sem v tem trenutku zaljubljena v življenje veliko bolj. Te zaljubljenosti mi že prej ni manjkalo. (smeh) Pravzaprav ugotavljam, da se mi je bolj kot odnos do življenja samega preoblikoval odnos do odnosov. In odnos do časa, ki prav zares tiho, tiho beži. Zato nisem več v fazi, ko bi imela kakršnokoli slabo vest, ker za koga nimam časa. Oziroma ga imam, ampak si ga nisem pripravljena vzeti. Ker vsak si pač mojega časa ne zasluži. O tem, kdo si ga, pa odločam samo jaz. Najbolj pomembno je, da ga za vse tiste moje ljudi vedno imam."

Ste se, ko ste zboleli, kdaj spraševali: "Zakaj jaz?"

"Tega vprašanja si nisem zastavljala. Nisem ne prva, ne zadnja, ne edina, ki je zbolela, zato v tem vprašanju nisem videla nobenega smisla. Nekdo si zlomi nogo, drugi ima operacijo slepiča, tretji kakšne druge težave, mene je pač doletel rak dojke. Niti se nisem spraševala, zakaj prav zdaj, saj vsi vemo, da za bolezen nikoli ni pravi čas, pa kadarkoli te doleti. Rajši sem se odločila, da bolezni ne bom sprejemala kot kakšno sovražnico, ampak kot del življenja, ki mi bo dal nove izkušnje, me na nek način zagotovo tudi preoblikoval, me spoznal z novimi ljudmi … Zato sem se večkrat tudi pohecala, da tale rak me pa že ne bo položil v posteljo! Ga bom raje utrudila, da bo ugotovil, da je Žagarjeva zanj prenaporna, zato bo obupal in me pustil pri miru. In tako je tale živalica morala hoditi z menoj tudi na nastope, kjer smo se veselili, ga 'žurali' na polno, peli, plesali, skratka nisem želela dopustiti, da bi se mi zaradi bolezni način življenja popolnoma obrnil na glavo, čeprav se mi na nek način vsekakor je."

Kaj pa negotovost in strahovi. Kako ste se soočali s tem? 

"Bil je šok, ko mi je zdravnica potrdila, da gre za raka. Stisnilo me je pri srcu in mi zvabilo solze na oči. A sem jih hitro obrisala, saj sem imela ves čas pred sabo najina otročka, ki me potrebujeta najbolj na svetu. Zaupala sem zdravnikom in moram povedati, da so tudi ob njihovi pomoči in srčnosti strahovi hitro izpuhteli. In enostavno ne najdem primernih besed, s katerimi bi se lahko zahvalila Onkološkemu inštitutu Ljubljana za vso predanost, srčnost, toplino in njihovo pripravljenost pomagati v vsakem trenutku."

Kateri pa je bil ključni moment, ko ste se zavedli, da zmorete, da vam bo uspelo? Kdo vam je vlival največ moči? 

"Največ volje in moči mi je vsekakor dajala moja družina. Moja otroka in Miki. Zagotovo bi bilo tudi moje čutenje in dojemanje drugačno, če ne bi imela otrok. Morda bi se takrat na to situacijo odzvala popolnoma drugače. Kaj pa vem, težko rečem. Morda bi bila dosti bolj prestrašena, lahko bi bila v večjem stresu. Ker imam družino in ker sta bila otroka, ko sem zbolela, stara tri in sedem let, pa sem bila kot mama pripravljena narediti vse, da se pozdravim. Druge opcije kot to, da bom spet zdrava, v svojih mislih sploh nisem imela. Močno namreč verjamem v moč misli, v moč pozitivne energije, v to, da je veselje do življenja nekaj, kar lahko spreminja stvari na bolje in premaga marsikaj."

V procesu zdravljenja je bil menda najbolj na preizkušnji vaš optimizem, ki je tudi vaš zaščitni znak.

"Res je. Saj vsi vemo, da ni težko biti optimist, dobre volje in nasmejan, ko ti gre vse dobro. Ko nimaš kakšnih posebnih težav in problemov. Takrat stvari tečejo. Zato ugotavljam, da je bila bolezen definitivno tudi velika preizkušnja za moj optimizem, ki sem ga sicer vedno nosila v sebi. A kot kaže, je v meni res globoko zakoreninjen, saj ostaja z menoj še naprej. Za to pa gre največja zahvala mojima zlatima staršema, ki sta ga prenesla name, jaz pa se trudim, da ga prenašam na svoja otroka, no, pa z velikim veseljem tudi na vse tiste, ki si ga želijo sprejeti."

V največjo oporo vam je, kot pravite, ljubezen vašega partnerja Mikija. Kako je bolezen oblikovala vajin odnos? 

"V času zdravljenja sem spoznala veliko zgodb. Sploh zgodb o tem, kako različno se na bolezen odzovejo parterji. Nekateri se ustrašijo, drugi postanejo največja opora, spet tretji tega nikakor ne prenesejo in se distancirajo, poznam tudi primere, ko so moški zaradi bolezni svoje partnerke celo zapustili. Skratka, primeri so različni. Nikogar ne obsojam, saj vsak zase najbolje ve, kako in kaj, vtikanje v druge zgodbe se mi ne zdi primerno. Zato lahko govorim le o svoji. Neskončno sem hvaležna Mikiju, ki me je od prvega trenutka bodril, da bo vse dobro, da bomo vse uredili, ves čas je ostajal miren, tako da smo šli skozi to obdobje brez kakršnekoli drame. To mi je res veliko pomenilo. Zato v sebi kljub temu, da sem bila polna novih občutkov in čustev, nisem čutila kakšne panike. Ko se zdaj pogovarjamo za nazaj, tudi Miki pove, da je v njem divjal vihar čustev, da je bil v nekem trenutku ravno tako prestrašen, a je vedel, da bi mi s tem, ko bi mi pokazal svoj strah, samo škodil. Seveda sva se pogovarjala tudi o mojem stanju in počutju, ni pa bila bolezen glavna tema vseh pogovorov. In res mi je ogromno pomenilo, da zaradi moje bolezni nismo povsem spreminjali našega načina življenja, saj je to ostalo vedro, pestro, družabno, polno dogajanja, v obdobju, ko sem potrebovala več počitka, saj je nekaj slabosti in šibkosti vendarle bilo, pa sem počivala. Takrat je Miki poskrbel za vse. Ampak res za vse! In to še zdaleč ni samoumevno. Lahko rečem, da zaradi vsega tega med nama čutim še večjo povezanost. Zagotovo je neke vrste zdravilo, ko ti partner reče: Nič se ne sekiraj, tudi če bo potrebna odstranitev dojk. Pomembno je, da se pozdraviš. Zame si in boš najlepša!"

Kaj je za vas ljubezen?

"Moja napaka je, da velikokrat pozabim zapreti predale in omare. To Mikiju seveda ni všeč in me na to opozarja. In ja, prav ima. Res bi bilo bolje, da bi to počela, saj imam prav zaradi te svoje napake veliko modric in tudi bušk na glavi. Vendar tega ne počnem nalašč. Tako kot on ne pusti nalašč na kavču svojih nogavic. Pa bi tudi jaz rajši videla, da jih ne bi. Dobro, priznam, od nogavic na kavču res ni modric in bušk, pa vendar, kavč ni odlagališče ali zbirališče nogavic. (smeh) Skratka, nekaj časa sva drug drugega na to opozarjala z besedami, nato pa sem nekega dne samo dobila sporočilo na telefon, s sliko odprtega predala v spalnici. Pa sem si rekla: 'A tako se greva zdaj?!' Seveda mu nisem ostala dolžna in mu že naslednji dan vrnila. Poslala sem mu sliko njegovih nogavic na kavču v dnevni sobi. Nobenega krega ni bilo, nič nisva govorila o tem, nihče ni nikomur nič očital, samo slike so začele 'šibati' sem in tja. In to je za naju postala igra. Ko bi me vi videli, kako natančno sem pregledala stanovanje, preden sem se odpravila od doma, da ja ne bi zacingljal moj telefon! (smeh) Še dvakrat sem šla nazaj pogledat, če sem res vse zaprla. In to sploh ni bilo slabo, saj sem imela zaradi te najine igrice v tistem obdobju res manj poškodb. (smeh) No, pa tudi on se je izjemno trudil, da bi jaz čim manjkrat lahko uporabila svoj fotoaparat na telefonu. In tako sva oba vestno popravljala vsak svoje napake, zraven pa se še noro zabavala. In zakaj je moj odgovor na vaše vprašanje, kaj je zame ljubezen, takšen? Ker je moje mnenje, da človeka, ki se ljubita, tudi svoje 'napake' in pomanjkljivosti znata in želita spremeniti v humor. Verjemite, da je bilo pri nama smeha na račun te najine tihe igre še in še! In še danes ga je! Pa če to ni ljubezen?!"

Zagotovo je ljubezen. In ko sva že pri njej; kaj polagate na srce tistim, ki se soočajo s kakršnimi koli diagnozami in jih je strah?

"Res velikokrat sem že povedala, da se zavedam, da smo ljudje med seboj različni, da se odzivamo in čutimo drugače, da so si tudi bolezni med seboj različne, zato se nikakor ne želim postavljati v vlogo svetovalke, nekoga, ki bi si upal komurkoli drugemu govoriti kako in kaj. Nimam pa težav s tem, da svojo izkušnjo, svoje občutke in dojemanje bolezni delim z ljudmi, saj zagotovo ne more biti nič slabega v tem, če kdo v tej moji 'filozofiji' začuti energijo, ki mu odgovarja, nek žarek upanja in navdiha."

Verjamete, da smo soustvarjalci svojih življenj, ali so naša življenja odvisna od t. i. "srečne zvezde"?

"Verjamem, da ta srečna zvezda čaka predvsem tiste, ki so pripravljeni videti njen žar tudi takrat, ko ga je zaradi teme, ki včasih prekrije življenje, res težko videti. In verjamem predvsem v to, da je vse v življenju stvar odločitve. Sam se odločiš, ali boš zjutraj, ko vstaneš, dobre ali slabe volje, sam se odločiš, kaj ti bo v življenju predstavljalo problem in kaj ne, kaj so tvoje prioritete, kakšne odnose boš okoli sebe gradil, komu v življenju boš namenil tisto, česar res nikoli več ne dobiš nazaj, in to je čas, ki je nekaj največjega in najdragocenejšega, kar lahko drug drugemu podarimo. Predvsem pa se sam odločaš, kakšne spomine boš ustvarjal in puščal za seboj. Ker kakorkoli že; vse, kar počnemo, naredimo, in tudi vse, česar ne, se spremeni v spomine. In teh ne ustvarja nobena takšna ali drugačna zvezda, ampak mi sami."

Na avgustovskem Večeru v živo se nam obeta navdihujoč pogovor. Zakaj naj se nama bralke in bralci pridružijo v Lutkovnem gledališču Maribor? 

"Prav zato. Zaradi lepih, srčnih in nepozabnih spominov, ki jih bomo skupaj ustvarili. S tem bomo napisali novo stran v naših življenjskih romanih. Takšnih, polnih življenjske volje, optimizma in navdiha, kar prav vsi še kako potrebujemo."