Psi – naši prijatelji, pomočniki, vodniki in terapevti

Lahko je vodnik slepih in slabovidnih, pomočnik ljudem s funkcionalnimi težavami, pomožni terapevt nekomu, ki potrebuje naklonjenost in razumevanje. Toda pot, da od pasjega mladiča nastane vodnik, pomočnik ali terapevtski pes, je dolga in zahtevna, javnost pa se njihove vloge pogosto premalo zaveda. (Zato so temo tudi uvrstili na osrednjo okroglo mizo letošnjega dogodka Hišni ljubljenčki v živo.

Ko psu stoodstotno zaupamo

V Sloveniji se s šolanjem psov vodnikov in psov pomočnikov ukvarja Center SLO-CANIS, ki mu je lani skupaj z Zavodom PET, Zvezo paraplegikov Slovenije in društvom Tačke pomagačke uspelo vzpostaviti prvi nacionalni standard za terapevtske pse. Standard ni prvi le pri nas, ampak tudi v Evropi, velja za 25 vrst pomoči, zagotavlja pa, da bodo poleg koristi za uporabnika upoštevane tudi varnost in potrebe psa. »Ko šolamo psa za tovrstno delo, imamo vedno v mislih, da pes vodnik, pomočnik ali terapevt ni samo človekov spremljevalec ali družabnik, ampak mora ob njem več ur na dan dejansko delati,« pojasnjuje Darinka Lečnik Urbancl iz Centra SLO-CANIS. »Človek mu položi 'v tačke' svojo varnost, slepa oseba celo svoje življenje, saj mora psu stoodstotno zaupati, da jo bo na primer varno prepeljal čez cesto. Zelo pomembno je, kako je ta pes izšolan in kako ga njegov uporabnik razume.« V centru šolajo pse vodnike in pse pomočnike pa tudi terapevtske pse.

Šolanje se začne, ko je pes še mladič, in traja za psa pomočnika vsaj dve leti do dve leti in pol, za terapevtskega psa še nekoliko dlje, ker potrebuje več izkušenj. Pogosto se zgodi, da postane terapevt denimo pes, ki je bil najprej izšolan za reševanje ponesrečencev. »Šolanje delovnega psa je zelo zahtevno, za katerokoli delovno aktivnost ga je treba zelo dobro pripraviti,« nadaljuje Lečnik Urbanclova. Že med mladički morajo namreč najti takšnega, ki bo zdržal interakcijo z ljudmi, ne da bi sledil zgolj svojim nagonom. »Ne sme se zgoditi, da bi pes napadal ali se umikal ljudem. A takšnega je težko najti. Za reševalnega ali terapevtskega psa je nekoliko lažje, ker dela v paru s človekom, psa vodnika ali pomočnika pa na koncu šolanja predamo človeku, ki ga potrebuje, zato mora biti brezhibno vzgojen.«

Psov »v službi« se ne boža

Inštruktorji se ves čas zavedajo, da psa ne šolajo zase, ampak za človeka, ki bo sobival z njim. Po besedah sogovornice se neredko zgodi, da pes ob koncu šolanja dosega zelo visoko raven, na izpitu je 96-odstotno uspešen, ko ga prepustijo uporabniku, pa je že čez dve ali tri leta njegova učinkovitost le še 65-odstotna. »Zavzemamo se za to, da je pes vrhunsko izšolan, nato pa pride v roke, ki so malo bolj ohlapne,« je kritična strokovnjakinja. »Seveda še naprej pomagamo uporabnikom z nasveti, vso delovno dobo psa se srečujemo z njimi in poskušamo razreševati morebitne težave. Pes še vedno pozna navodila, ampak izpolnjuje jih malo po svoje, kot majhen otrok, ki preizkuša meje.« Od pasme psa je pogosto odvisno, kako se bo vedel, in to je treba po besedah sogovornice upoštevati pri izbiri primernega mladička za šolanje. »Medtem ko je labradorec nagnjen k iskanju hrane, plavanju in druženju z ljudmi, mora imeti denimo ovčar vse pod nadzorom. Ko testiramo pse, se zato zelo držimo te naravne zasnove posamezne pasme,« razlaga Lečnik Urbanclova. Opozarja, da je pes, ki nosi oprtnico z napisom, dejansko »v službi« in tedaj ni pravi čas, da bi ga mimoidoči brez vprašanja božali ali crkljali, ker zmotijo tako psa kot tudi njegovega lastnika.

Terapevtski psi motivirajo učence

Prav nasprotno pa je pri terapevtskih psih, ki so pogosto namenjeni druženju s človekom, crkljanju in božanju. Monika Hamler, članica društva Tačke pomagačke ter učiteljica za dodatno strokovno pomoč na osnovni šoli v Murski Soboti in tudi v Spodnjih Ivanjcih, svojo terapevtsko psičko Brino pogosto pripelje s seboj v službo in k uram dodatne strokovne pomoči. Pes je pri teh urah v vlogi spremljevalca, umirjevalca in motivatorja, razlaga Hamlerjeva. »Otroci se zelo razveselijo, ko pride učiteljica s psom, to je na naši šoli največja atrakcija. Pa ne le otroci, tudi učitelji. Če pridem z Brino v zbornico, negativna energija kar izgine,« navdušeno pripoveduje. Brina je postala terapevtski pes precej pozno, pred tem je Hamlerjeva z njo trenirala prinašanje in različne športne aktivnosti. »Ko je bila že toliko stara, da ji to ni bilo več zanimivo, sva se izšolali za terapevtski par. Za to sem se odločila, ker je imela vedno zelo miren značaj, s šolanjem pa smo dosegli, da lahko gre kamorkoli. Zdaj, pri njenih 14 letih, se tudi na tem področju počasi upokojujeva,« še razlaga sogovornica. »Terapija s psi je namenjena izboljšanju človekovega fizičnega, socialnega, čustvenega in kognitivnega stanja, zato terapevti s psi obiskujejo številne ustanove, od šol do domov za starostnike,« razlaga Monika Hamler. V razredu lahko tako terapevtski pes pomaga otroku, ki ima težave s koncentracijo, zmožnostjo pomnjenja in podobno. »Pes kritizira tako, da otrok tega ne ve. Naučimo ga, da to pokaže zelo subtilno, na primer tako, da tačko ali gobec položi otroku v naročje. Otroci to kritiko dojemajo čisto drugače, kot če jih mi kritiziramo z običajnim očitajočim glasom. Pes tega ne počne.« Učencem z motnjo pozornosti koristi, če pes samo sedi ali leži poleg njih, da ga lahko pobožajo in ob tem izvajajo kakšne dejavnosti. Otrok z motnjo na govorno-jezikovnem področju vadi izgovarjavo tako, da se uči dajanja ukazov. Težaven učenec, ki zavrača pisanje nalog, se bo ob psu, kadar ta leži ob njem, počutil bolj upoštevanega in bo raje sledil navodilom učitelja, našteva učiteljica za dodatno strokovno pomoč. Hkrati pa opozarja, da je tudi terapevtski pes kljub vzgoji še vedno pes in ga človek nikoli ne sme pustiti brez nadzora, da ne bi prišlo do nepredvidljivih položajev.

Pomočniki in najboljši prijatelji

Do psa pomočnika so v Sloveniji upravičene gibalno ovirane osebe na invalidskem vozičku, ki želijo s pomočjo živali živeti bolj samostojno in neodvisno od pomoči drugih ljudi. Nike Rappl Vencelj z diagnozo Friedreichova ataksija ima nemškega ovčarja Skvala, ki denimo pobira predmete s tal, odpira predale in podobno. Kajetana Grebenc z diagnozo spinalne mišične atrofije pa svoje stanovanje deli z dvema kužkoma, dvema kačama, dvema kuščarjema in mačko. »To so moji tihi terapevti, najboljši prijatelji, v bistvu že družinski člani. Zelo težko razumem ljudi, ki doma nimajo živali. Dajo ti ogromno ljubezni in topline, naučijo te ceniti življenje in biti iskren z ljudmi, in to je nekaj najlepšega, kar lahko dobiš,« je prepričana Grebenčeva. »Živali so mi pokazale, kako pomembno je, da si ljubezniv, sočuten in hvaležen. So bitja, ki ljubijo brez pričakovanj, brez predsodkov in brez obsojanja, česar, se zdi, v trenutnem svetu primanjkuje.« Dodaja, da so ji živali vedno v oporo, ko ji je težko, in vsem ljudem privošči, da bi našli zase primerno domačo žival. »Nekaj najlepšega je imeti ob sebi takšnega učitelja in terapevta, ko si obdan s toliko ljubezni in topline.«