Premagala raka materničnega vratu in postala mama

Ko Rebeka Ritlop pripoveduje svojo zgodbo, hitro začutimo, kako zelo pogumna in močna oseba je. Diplomirana zgodovinarka in umetnica prihaja iz Maribora, zadnja leta pa z možem živi v Apaški dolini. Ko je bila stara 27 let, se je zdelo, da se njeno življenje šele začenja – dobra služba, poroka, ljubeč mož in načrtovanje družine. A med epidemijo je prejela diagnozo rak in življenje se ji je obrnilo na glavo. »Takrat si na vrhuncu ustvarjanja svojega življenja, še pomisliš ne, da bi lahko zbolel. Zdi se ti, da se to ne dogaja tebi,« pravi danes 33-letnica, mamica zdravega enoletnega fantiča. Njena zgodba nam je lahko v navdih in tudi opomin, kako pomembno je, da znamo prisluhniti telesu, vztrajamo pri preiskavah in aktivno sodelujemo pri zdravljenju.

Prvo opozorilo: izostanek menstruacije

Rebekino leto 2019 se je začelo z izostankom menstruacije in z možem sta se že veselila, da je noseča. »Vendar so bili vsi trije testi nosečnosti negativni. Najprej sem mislila, da je morda kriv stres zaradi poroke,« se spominja Rebeka. »Vsi radi iščemo izgovore, da bi se izognili obisku pri zdravniku.« Vseeno je opravila pregled pri ginekologinji, ki zaradi zadnjega brisa iz leta 2018 ni videla potrebe po ponovitvi. Rebeka pa je vztrajala pri odvzemu brisa, ki je nato pokazal odstopanja, vendar ginekologinja še ni bila zaskrbljena. Ko so se enaki izvidi ponovili kar trikrat, je Rebeka prosila za napotitev k specialistu. Termin v kolposkopski ambulanti v UKC Maribor je imela 15. marca 2020 – prav na dan, ko se je v Sloveniji zaradi covida-19 zaprlo javno življenje. Pregled so odpovedali, ker da »ni nujen«. Ker še nekaj mesecev ni dobila termina, je prosila za nov termin in ga dobila na začetku septembra. Tokrat je izvid vzorca pokazal hudo celično spremembo (CIN 3/PIL visoke stopnje). Sledila je ekscizija z električno zanko ali LLETZ (angl. large loop excision of the transformation zone), pri kateri z električno zanko izrežejo bolezensko spremenjeno tkivo materničnega vratu. Poseg bi moral biti rutinski, a se je pri Rebeki zapletel z močno krvavitvijo in bolečinami, zato se je dr. Andrej Cokan, specialist ginekologije in porodništva na Oddelku za ginekološko onkologijo in onkologijo dojk v UKC Maribor, odločil, da jo še isto noč vnovič sprejmejo v operacijsko sobo.

»Kot da sem v drugem telesu«

Dne 21. septembra 2020, le nekaj dni po rojstnem dnevu, je prejela uradno diagnozo: invazivni rak materničnega vratu. Ta vrsta raka je v večini primerov posledica okužbe s humanim papilomskim virusom (HPV) in lahko pri majhnem deležu okuženih žensk, ki imajo hkrati še druge, ne povsem znane dejavnike tveganja, povzroči spremembo zdravih celic v predrakave in postopoma v rakave. »Ko sem dobila diagnozo, sem tako jokala, da so morali poklicati mojega moža, čeprav takrat zaradi covida spremljevalci niso smeli biti navzoči. Zdelo se mi je, da to nisem jaz, da sem v nekem drugem telesu. Da to ni moja zgodba in se to ne dogaja meni. Nisem pa se spraševala, zakaj jaz, ker tega ne privoščim nikomur.«

Rebekin načrt: premagati raka in postati mama

Standardno zdravljenje in notranje obsevanje, ki v večini primerov uniči reproduktivne organe, lahko tudi prebavni trakt, Rebeke ni prepričalo, zato je prosila za dodatno mnenje. »Vesolje mi je poslalo dr. Majo Pakiž, specialistko ginekologije in porodništva na Oddelku za ginekološko onkologijo in onkologijo dojk v UKC Maribor, ki je bila pripravljena zdraviti zunaj kalupov in je iskala druge možnosti.« Na oddelku se vedno trudijo, da bi pri mlajših ženskah, ki še niso rodile, poskusili ohraniti reproduktivne organe in plodnost. Z dr. Pakiževo sta se tako odločili za zdaj še nestandardno zdravljenje, vendar na podlagi podatkov raziskav dovolj varno za bolnico. Rebeka je prepričana, da če bi izbrala standardno zdravljenje, bi verjetno imela slabšo kakovost življenja pa tudi manjšo možnost zanositve. Zdravljenje raka materničnega vratu je odvisno od njegove oblike in razširjenosti. Če je rak omejen samo na maternični vrat in se ni razširil na preostale organe, se navadno zdravi operativno. Lahko pa se razširi z materničnega vratu na tkivo, ki obdaja maternični vrat, tudi v bezgavke v medenici ali ob aorti, takrat se zdravljenje navadno začne s kemoradioterapijo v kombinaciji z brahiterapijo. Ko so pripravljali načrt zdravljenja za Rebeko, ji je dr. Pakiževa pojasnila, da ima tudi nestandardno zdravljenje morda le 40, največ 60 odstotkov možnosti, da bo uspešno. »Razumela sem, ampak takoj sem ji tudi zagotovila, da mi bo uspelo in bom po zdravljenju imela svojega otroka,« je bila že takrat neomajna Rebeka.

Počutje vpliva na uspeh zdravljenja

Novembra jo je čakala prva kemoterapija, še ena decembra in zadnja januarja, vsaka po štiri dni. Pred drugo kemoterapijo je imela vstavljen venski kateter, kar je ni ustavilo, da se ne bi z možem sprehodila vse od Areha do Cojzarice. Njen pogum in pristop do zdravljenja je opazila tudi dr. Maja Ravnik, takrat predstojnica Oddelka za onkologijo UKC Maribor. Močno izčrpana Rebeka ji je na vprašanje, kako se počuti, odgovorila, da odlično. »Če tako razmišljate, ste že zmagali,« jo je pohvalila.

Enako tudi njej ni bilo vseeno, ko je zaradi kemoterapije izgubljala šope las. »Lasje so del naše identitete in ko ti začnejo odpadati, te to prizadene, saj ti je bil odvzet del tebe brez tvojega dovoljenja. Takrat sem imela zelo dolge ravne lase, vse do pasu. In ko so mi začeli odpadati, sem možu rekla, naj me kar takoj ostriže, da mi ne bo treba ves čas sesati stanovanja,« pripoveduje temnolaska, ki ji je kemoterapija skodrala prej ravne lase. Njena odločenost, da bo raka premagala, se je kazala tudi med kemoterapijo. »Imela sem hude slabosti in čeprav sem vedela, da mi bo slabo, sem vseeno jedla, tudi če sem potem vse izbruhala. Če ne bi jedla, ne bi bila dovolj močna in ne bi dobila naslednje kemoterapije.« Od leta 2020 do danes se je pogumno borila in imela kar osem operacij, med njimi obsežno operacijo horizontalno laparotomijo, globoko konizacijo, odstranitev ingvinalnih bezgavk in laparoskopsko cerklažo.

Podpora, ki šteje

Ves čas zdravljenja je bil mož njena velika opora, poskrbel je za vse malenkosti in jo razumel brez besed, za kar mu je neizmerno hvaležna. »Ko zboliš, ni samoumevno, da bo partner ostal ob tebi in zdržal pritisk bolezni. Ni lahko dati sebe in svojega življenja na stranski tir, da lahko ves čas skrbiš za nekoga.« V pomoč so ji bili nova poznanstva in informacije društev bolnikov, predvsem podpora srčnih žensk iz Europe Donne – Slovenskega združenja za boj proti raku dojk. »Ob diagnozi sem se počutila tako osamljeno, kot da nikamor ne sodim in me nihče ne razume. Ko sem se povezala z združenjem, sem takoj začutila, da nisem sama z izkušnjo bolezni. Dobila sem kontakt takratne vodje sekcije za ženske z raki rodil Anite Štricelj, ki sem ji še danes izjemno hvaležna za vso pomoč na začetku poti, za vsa svetovanja in čas, ki mi ga je namenila.« Rebeka si želi, da bi vsak onkološki bolnik ob diagnozi prejel še napotnico za psihološko svetovanje, ki dokazano izboljša potek zdravljenja ter pomaga pri spoprijemanju s strahom, negotovostjo in spremembami telesne podobe. »Bolezen ni le fizična, ampak tudi psihološka preizkušnja in ker so domači preveč čustveno vpleteni, včasih za pogovor in nasvete potrebuješ še nekoga od zunaj.«

Čudež po bolezni

Dobra tri leta po diagnozi, po vseh mesecih zdravljenja in negotovosti, se je zgodil čudež – Rebeka je zanosila. Nosečnost je bila visoko tvegana, spremljal jo je nosečniški diabetes, poslabšal se je limfedem, imela je krvavitve in vsak pregled je bil čustveno zelo naporen. »Oddahnila sem si šele v 35. tednu. In sin se je rodil točno dan po obletnici diagnoze, 22. septembra. To je najin čudež, ki sem mu stoodstotno predana, tudi če mi drugi očitajo, da bo razvajen. Zdi se, da se mi vse dogaja septembra, od mojega rojstnega dneva, diagnoze do rojstva sina, poleg tega je to tudi mesec ozaveščanja o ginekoloških rakih.« Danes Rebeka ni več perfekcionistka, ki bi imela obleke zložene po barvah in brezhibno čista okna. »Moje prioritete so povsem drugačne. Veliko manj se obremenjujem zaradi mnenja drugih ljudi in si mislim, pa ti obuj moje čevlje in potem ocenjuj.« Med zdravljenjem je znova našla svojo ustvarjalno žilico, po zdravljenju pa je bila pobudnica, da se pri Europi Donni Gornja Radgona uvede športna aktivnost za članice. Tudi poklicno je spremenila smer in si izbrala manj stresno delo, predvsem pa bo zdaj več časa preživela s sinom.

Hvaležna sama sebi

Rebeka je zelo hvaležna okolici, prijateljem, družini in možu za vso podporo, še najbolj pa je hvaležna sama sebi. »Če sama ne bi imela volje in upanja, če ne bi vztrajala, mi ne bi uspelo. Ženske, bodite aktivne bolnice – sprašujte, iščite najboljše možnosti, ne nasedajte čudežnim obljubam, ampak sodelujte z zdravniki in društvi bolnikov.« Vsem svetuje, naj se redno udeležujejo presejalnega programa ZORA, tudi če se počutijo zdrave. Tako lahko bolezen odkrijejo, ko je še v zgodnji fazi, zato bo zdravljenje krajše, lažje in brez hujših posledic. Po končanem zdravljenju se je cepila proti HPV, ki je sicer učinkovita preventiva. »Cepila bom tudi svojega sina, ker cepivo preprečuje različne vrste raka, ne le raka materničnega vratu.« Danes je aktivna članica Europe Donne Gornja Radgona, saj se zaveda, da ženske nerade govorijo o svoji izkušnji raka materničnega vratu. »Če se mi je že morala zgoditi ta težka bolezen, sem z veseljem glas in podoba bolnice. Zgodbe morajo imeti podobo, da ženske vedo, na koga se lahko obrnejo in koga lahko vprašajo za nasvet.« Pravi, da se je prek Europe Donne nanjo obrnilo že okoli 25 žensk. »Če sem vsaj eni pomagala, potem moja pot ni bila zaman.«