Nepremagljivi tandem pa nista le na odru, ampak tudi doma. Vsak petek pozno popoldne, ko se Aleksej vrne domov v naselje Imeno pri Podčetrtku, ga že nestrpno čaka in z repom maha njegov border collie Po, kot ga najraje poimenuje Aleksej. Nobenega odlašanja, najprej je treba na sprehod, pa čeprav je za njim dvourna pot iz Ljubljane, kjer obiskuje četrti letnik Gimnazije Bežigrad. Dolg sprehod po kozjanskih travnikih v jesenskem, zimskem ali pomladanskem večeru je rutina, ki po napornem tednu poveže fanta in njegovega kosmatinca. Poletje pa je njun čas v letu, ko sta neločljiva dan in noč. Takrat se naučita največ novih trikov, ki jih nato na nastopih predstavljata širši javnosti.
Skupaj v novo poglavje
Polaris je v Aleksejevo življenje prišel v njegovem devetem razredu osnovne šole. Družina se je pripravljala na prihod mladička, a nepričakovano so dobili še eno novico – pri Alekseju so odkrili sladkorno bolezen tipa 1. Mama Vanja je takrat podvomila, ali je mladiček res dobra odločitev v tako zahtevnem obdobju, Alekseja pa je skrbelo, da bo starejši pritlikavi šnavcer Asko preveč ljubosumen. A potem je prišla črno-bela kepica, ki je takoj osvojila njihova srca, in vse skrbi so v hipu izpuhtele. »Vse se je spremenilo, ko je prišel Po. Izkazalo se je, da je tudi Asko na boljšem, ker gremo večkrat na daljši sprehod in čeprav zdaj šteje že 13 let, je spet bolj živahen.«
Polaris je hitro postal svetla točka Aleksejevega življenja. Ko mu je zaradi nove diagnoze, pogostih hipoglikemij, ki so jih povzročala nova zdravila, in navajanja na novo življenje včasih zmanjkalo motivacije, ga je radoživi kosmatinec hitro spravil v boljšo voljo. »Še danes me včasih, ko se mi ne ljubi na sprehod, kar malo prisili, ampak potem sem mu zelo hvaležen. Ko sva zunaj, na svežem zraku, se vedno tako zabavava, da kar ne bi šla domov. Zaradi njega sem veliko več v naravi, tudi računalniških igric igram veliko manj.« Čeprav Polaris (še) ni izurjen pes, zazna spremembe v Aleksejevem razpoloženju. »Ve, kdaj imam hipoglikemijo, ker takrat postanem tečen in razdražljiv, kar lahko potrdijo vsi v naši družini,« se nasmehne sogovornik. Čeprav noče posploševati in ne izključuje možnosti golega naključja, pravi, da ga je Po nekoč celo prebudil sredi noči, ko je imel zelo nizek sladkor. »Naključje ali ne, Po vsekakor ve, ko je z menoj nekaj narobe.«
Border collie – genij med psiBorder collie, znan tudi kot mejni škotski ovčar, je ena izmed najbolj inteligentnih pasem na svetu. Prvotno so jih na meji med Anglijo in Škotsko vzrejali za pašo velikih čred ovac, zato bodo zaradi močnega ovčarskega nagona želeli vse okoli sebe, vključno z otroki, postaviti na svoje mesto v »čredi«. Njihovemu značilnemu pogledu rečemo tudi »the eye« oziroma »oko«, s katerim obvladujejo čredo pa tudi očarajo in začarajo marsikaterega skrbnika. So srednje veliki z značilno gosto, dvoslojno dlako, ki je lahko črno-bela, rjava, modra, merle ali tribarvna. Pasmo odlikujejo izjemna hitrost, natančno opazovanje okolice, senzibilnost, motiviranost za delo in hitra odzivnost pa tudi nežnost in predanost. Sodijo med ene izmed najinteligentnejših pasem, vendar to niso psi za vsakogar. Zahtevajo ogromno gibanja in mentalne stimulacije – vsakodnevno učenje trikov, agility, frizbi ali dolgi sprehodi, vse to je za to pasmo nuja, ne izbira. Zato jih imenujejo tudi »energijske bombice«. Če energije ne bodo mogli sprostiti, si bodo zaposlitev našli sami, kar morda skrbniku ne bo všeč. Za učenje potrebujejo primeren pristop, doslednost ter pravo mero med delom, igro in počitkom. Če so pravilno socializirani, se dobro razumejo z otroki in starejšimi. To niso tipični »psi za crkljanje«, večina jih ima raje akcijo kot poležavanje, zato sodijo med najbolj priljubljene športne in družinske pasme. |
Energijska bombica, ki obožuje frizbi
Border collie je pasma, ki je znana po tem, da »pase« vse in vsakogar – od ovc do senc svojih lastnikov ‒, in tudi Polaris ni izjema. »Ko sem še treniral nogomet, je med tekmo ves čas tekel ob igrišču in 'pasel' nas, nogometaše,« se spominja Aleksej.
Kot pravi border collie seveda obožuje gibanje. »Ampak fizična aktivnosti ni dovolj, vsak dan potrebuje tudi mentalno. Če samo tečeva nekaj kilometrov, mu moram potem doma še skrivati stvari, da se zaposli.«
Njegova največja strast? Frizbi. »Obožuje igro in frizbi. Očitno ima tudi FoMO, 'Fear of Missing Out', torej strah pred zamujeno priložnostjo. Tudi vode noče piti, če vidi frizbi v bližini.« Ker je tako aktiven, so ga morali naučili, da se zna sprostiti in počivati, ne da bi iskal pozornost in možnost za igro.
Na odru in za odrom
Veliko zaslug za Polarisovo vzgojo ima mama Vanja, učiteljica na OŠ Bistrica ob Sotli in superfinalistka za naziv učiteljica leta 2023. »Mama se je res potrudila, redno je z njim obiskovala pasjo šolo, doma vadila in ga postopoma naučila, da se je navadil na hrup, šumenje, celo pokanja se ne boji,« pravi Aleksej, ki je imel takrat preveč šolskih obveznosti, da bi ga lahko redno spremljal v pasjo šolo. Ker poligona za agility v njihovi bližini ni, je sam prevzel vlogo trenerja.
»Pogledal sem videe na spletu in začel kar sam učiti Poja. To je tako inteligentna pasma, da hitro razume, in naučila sva se že marsikaterega trika. Ni pa najbolj ješč pes, celo priboljški ga ne zanimajo, zato se trikov nikoli ne učiva s priboljški, ampak s pohvalo. Edina hrana, ki jo ima rad, so čevapčiči.«
Trike, ki sta se jih naučila, sta pokazala v oddaji Slovenija ima talent, kjer sta navdušila občinstvo in mnogi bi jima dali zlati gumb. Med čakanjem na nastop, ko je imel Aleksej nekaj treme, je Polaris v miru zaspal. Veterinarka ga je pred nastopom še pregledala, da se je prepričala, da vse poteka v skladu s pravili in pes na tekmovanju ne trpi. Zanimivo pa je, dodaja Aleksej, da se Polaris, ko sliši pesem, ob kateri skupaj izvajata trike, vedno zbudi. »Takrat ga ne motijo niti množica, luči in hrup. Ko jo zasliši, je takoj pripravljen na akcijo.« Čeprav mu skupni nastopi pomenijo veliko, je ugotovil, da bolje poje, če je na odru sam. Zato je na letošnjem izboru slovenskega predstavnika na Pesmi Evrovizije EMA njegov kosmatinec ostal v zakulisju. »Zanj bi bil oder preveč stresen, luči so močne, veliko ljudi okoli odra, sam pa bi bil premalo osredotočen na petje. Zato sem se odločil, da nastopim sam, med snemanjem pa sta nanj pazila mama in oče.« Zdaj svoje nastope razdeli, tako da najprej zapoje sam, nato s Pojem pokažeta trike. »Tako vedno oba uživava, občinstvo pa tudi.«
Osrečeval bo tudi kot terapevtski pes
Aleksejev najboljši kosmati prijatelj se odlično ujame z ljudmi, tako z malčki, najstniki kot starejšimi osebami.
»Več ko je ljudi, bolj mu je všeč, ker to pomeni več 'žrtev' za igro z njim,« se nasmehne Aleksej. »Poleti se ga v kampu vedno prav vsi razveselijo in otroci se ves dan igrajo z njim. Pa še nikoli ni povlekel nikogar, niti majhnih otrok ne. Otroci so najbolj navdušeni, ko mu rečejo 'osmica', on pa hitro naredi pravo osmico med njihovimi nogami.«
Ni presenečenje, da je Polaris že opravil prve teste za terapevtskega psa. »Mama pravi, da mu je šlo odlično. Nihče ga ni mogel prestrašiti, tudi če so se jezili nanj ali bili glasni ob božanju. Mirno je gledal in čakal, da se bo morda še kdo z njim igral.« Za zdaj se izobražuje njegova mama, a ko bo Aleksej dopolnil 18 let, si želi tudi sam opraviti izpit za vodnika. »Rad bi s Pojem obiskoval bolnišnice, vrtce, šole in druge izobraževalne ustanove, da bi drugim pomagala in jih razveseljevala.« Aleksej je že več let prostovoljec, s prijatelji v dijaškem domu v Ljubljani so letos že tretje leto zapored obiskali Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje v Kamniku, kjer so jih navdušeno pozdravili vsi varovanci.
Prijatelj, motivator, soustvarjalec sanj
Polaris je več kot hišni ljubljenček. Je prijatelj, motivator, terapevt, soustvarjalec Aleksejevih sanj in enakovreden član njihove družine, saj se dobro razume s starejšim šnavcerjem in obema mačkama. Ljubezen do živali imajo v družini, njegova sestra je velika ljubiteljica konj in trenutno študira na Nizozemskem, smer konji in menedžment. Domači pravijo, da ko se Aleksej vrne domov, za Polarisa nihče drug ne obstaja in sta ves čas nerazdružljiva. Prijatelja in sodelavca, ki se skupaj učita novih trikov in plesnih korakov, vedno nasmejana uživata v naravi in sta na koncu dneva tudi oba srečna. Aleksej opaža, da se Polaris vse pogosteje stiska k njemu. Včasih ob njem tudi zaspi, a ker mu hitro postane vroče, vstane in se gre ohladit na svoje pasje ležišče. Najlepše se imata, ko gresta na večkilometrski sprehod po kozjanskem hribovju in prideta do potoka. »Tam se Po, ker mu je že vroče, najraje uleže v vodo, ohladi in odžeja. Takrat je res srečen, jaz pa tudi,« dodaja Aleksej, medtem ko njegov kosmatinec že pritaca do njega – s frizbijem v gobčku.
