Od šuštarjev do smučarjev - in še veliko vmes

Turistično dogajanje v Tržiču sicer sloni na tako imenovani outdoor ponudbi, torej dejavnostih v naravi, med katerimi so najpomembnejše planinarjenje, pohodništvo, pozimi turno smučanje, krpljanje in podobne. A tovrstne dejavnosti so precej odvisne od vremena, zato v občini med drugim v turistične namene urejajo Šentanski rudnik, zelo pestre pa so tudi zbirke v Tržiškem muzeju, ki je urejen v Pollakovi kajži v starem mestnem jedru. 

V stolpu v nekdanji tržiški Bombažni predilnici in tkalnici je urejena razstava o Šentanskem rudniku živega srebra, ki so ga v Podljubeljski dolini zaprli leta 1902. Tako kot vsa Podljubeljska dolina, ki ji domačini še danes rečejo Šentanska dolina, je rudnik dobil ime po cerkvici sv. Ane. Najdbe kažejo, da so tukaj cinabaritno rudo, iz katere pridobivajo živo srebro, našli že Rimljani, mimo je vodila pot iz Emone na Gosposvetsko polje. Rudnik je bil na vrhuncu leta 1897, bil je elektrificiran in imel je svojo telefonsko linijo v rovih. Z novejšimi raziskavami so ugotovili, da je imel sedem rovov v skupni dolžini okoli pet kilometrov, zato velja za najdaljši rudnik na Gorenjskem. V 70. letih so ponovno raziskovali njegovo rentabilnost, a ga nato dokončno opustili. "Šele v 90. letih so kakih sto metrov odprli za turistične namene," pravi vodnik Gašper Golmajer, zaposlen na tržiškem Uradu za gospodarstvo in družbene dejavnosti, ki je pred nekaj leti dobil v skrb razvoj turistične dejavnosti v rudniku. "Takrat nismo natančno vedeli, kaj se skriva pod zemljo, saj ni bilo zemljevidov, pričevanj ali česa podobnega. Pri raziskovanju so nam zelo pomagali jamarji, nato tudi pri gradnji osnovne infrastrukture, da lahko danes obiskovalcem pokažemo dele nekdanjih rovov," pove Golmajer, ki je razstavo tudi zasnoval.

V opuščenem rudniku je kot v naravni jami

A kot rečeno, se ogled začne z razstavo v stolpu, na kateri je z uporabo originalnih eksponatov in fotografij ter maketo rudniških rovov predstavljena zgodovina delovanja rudnika. Prva omemba rudarjenja je iz leta 1557, najdišče so raziskovali strokovnjaki iz idrijskega rudnika živega srebra, v časih največjega obsega delovanja, proti koncu 19. stoletja, so v bližini vhodov v rove gradili tudi hiše za zaposlene. Razstavo si lahko naenkrat ogleda do 50 obiskovalcev, strmo stopnišče in etaže v stolpu pa že delno nakazujejo notranjost rudnika.

Gašper Golmajer nas nato odpelje do enega od vhodov v rudnik, kjer obiskovalce opremijo s čeladami in ročnimi svetilkami. Električno napeljavo so namreč ob zaprtju rudnika odstranili, prav tako vso drugo opremo, zato je v njem občutek, kot da si v naravni jami. Med ogledom nas tako tu in tam preleti kak netopir, občudujemo pa tudi popolnoma gladko steno, ki je nastala z naravnim prelomom med dvema tektonskima ploščama. "Prizadeval si bom, da tako tudi ostane, ker želimo ohraniti pristno doživetje teme z lučkami. V rudniku bi radi uredili doživljajski park, zato smo že napeljali zipline preko jaška, v najnižjem rovu, po katerem je bilo urejeno odvodnjavanje, bi imeli vodne dejavnosti, na primer vožnjo s čolni, prostor je tudi za prvo rudniško sobo pobega pa prvo podzemno rudniško ferato in še kaj," našteva Golmajer ambiciozne zamisli, ki pa jih trenutno ovira nejasna zakonodaja. "Že od leta 2020 se borim z raznimi ministrstvi in državnimi sekretarji, ker trdijo, da rudnika ni v nobenem registru," pokaže drugo plat slovenske stvarnosti.

Sprehod skozi stoletja obrtniške dediščine

Šentanski rudnik pa še zdaleč ni edina vodena tura v organizaciji občinske Službe Turizem Tržič. Med mestnimi potmi posebej opozarjajo na vodeno turo Korak po tržiško, ki jo obiskovalcem ponujajo vsako soboto do konca avgusta ob 10.30. Med približno dvournim ogledom ne vidite samo mesta, ki mu zaradi številnih vodnih kanalov mnogi rečejo tudi "gorenjske Benetke", temveč spoznate tudi ogromno njegove industrijske dediščine, ki je zdaj vključena v turistično ponudbo. Najbolj znana tržiška blagovna znamka, tovarna obutve Peko, je sicer zamrla, toda v nekdanji tovarni najemajo prostore novi samostojni podjetniki, nekateri tudi nekdanji Pekovi zaposleni. Dva med njimi denimo nadaljujeta tradicijo obutvene industrije, eden z bosonogo, drugi z ortopedsko obutvijo, drugi so se usmerili v druge panoge, izhajajoče iz potreb okolja. Tako denimo Boštjan Meglič sestavlja in prodaja e-kolesa pod blagovno znamko Soul Bikes, kot gorskokolesarski navdušenec pa vodi tudi kolesarske ture po tržiški okolici. V okviru poti Korak po tržiško pa se predstavljajo tudi drugi obrtniki, ki so v mestu našli prostor za ustvarjanje, na primer Tina Mežek, mojstrica izdelave nakita, ki v svojem ateljeju vodi tudi zlatarsko šolo, pa Sabina Kozamernik, ki svoje ročno kvačkane izdelke in unikatni nakit prodaja v ateljeju in preko spleta, ali Lidija Logar iz šiviljskega ateljeja Gumbek. Ustvarjanje z volno in blagom izhaja iz še ene močne tržiške gospodarske dejavnosti, tekstilne industrije, katere srce je bila do zaprtja leta 2004 Bombažna predilnica in tkalnica. Ker je imela tovarna za pokrivanje lastnih energetskih potreb štiri male hidroelektrarne, se je BPT iz tekstilne industrije preusmerila v pridobivanje električne energije. Ogromen opuščen tovarniški kompleks pa počasi oživljajo tudi z drugimi projekti. 

Priča dolge "šuštarske" tradicije v Tržiču je tudi skulptura v enem glavnih krožišč, in sicer ogromna čevljarska svetilka, s kakršnimi so nekoč čevljarji podaljševali svoj delovni dan. Veliko o čevljarski zgodovini Tržiča je mogoče izvedeti v Tržiškem muzeju, kjer je celo nadstropje posvečeno izdelavi obutve. Živahno opremljen in interaktivno zasnovan muzej je pravo doživetje ne le za otroke, temveč tudi za starejše obiskovalce, sploh take, ki so zrasli ob Pekovih čevljih.

Interaktiven muzej za stare in mlade

Vendar čevljarska zbirka ni edino nostalgično okno v preteklost v muzeju. V pritličju je urejen smučarski muzej, v katerem Elanove smuči in dresi naši asov spominjajo na zlate čase slovenskega vrhunskega smučanja. Legendarni progasti šal pa na to, kako množično in zvesto smo nekoč z akcijo Podarim - dobim spodbujali naše športnike. Ogromno podstrešje Pollakove kajže pa so v muzeju namenili oglednemu depoju, v katerem je zbrano vse, kar si lahko zamislimo, od pribora za osebno higieno preko posode in orodja do stanovanjske opreme in celo stavbnega pohištva. Na steno je namreč pritrjen tako imenovani "firb'c okn", kakršna so bila nekoč značilna za tržiške meščanske hiše. Okno je nagnjeno, tako da spodnji rob moli naprej, skozi steklo med steno in spodnjim robom okna pa so lahko radovedne gospodinje nemoteno kukale na ulico.   

Tako ni čudno, da se Firb'c okn imenuje tudi ena od restavracij v Tržiču, ki je skupaj z gostiščem Karavla 297 in gostilno Pri Bajdu vključena tudi v projekt Okusi kranjskih miz. Za prvi dve lahko potrdimo, da je njihova ponudba odlična, tretjo smo prihranili za naslednji obisk Tržiča. Kajti v "zmajevem mestu podjetnih in spretnih", kot se glasi turistični slogan Tržiča, še zdaleč nismo raziskali vseh poti, slišali vseh zgodb in videli vseh zanimivosti.