Ko večina turistov že pospravi kovčke in se Sredozemlje počasi odene v mir, se grški otok Rodos pokaže v povsem drugi luči – tišji, sproščen in presenetljivo topel. Namesto poletne vročine in gneče na plažah tam konec oktobra vlada prijetna klima, kavarne ob morju dihajo počasneje, domačini pa si po dolgi sezoni končno oddahnejo. Prav takrat smo se odločili za kratek pobeg – nekaj dni oddiha, ujetih med praznike in vikend – in izkoristili eno zadnjih letalskih povezav z Dunaja na ta grški otok. Rezultat? Sonce, mir in Grčija brez tipične turistične kulise – popolna kombinacija za poznojesensko potovanje.
Otok, ki se počasi zapira
Na Rodosu se glavna turistična sezona izteče konec oktobra, ko se temperature spustijo na prijetnih 23 do 25 stopinj Celzija, valovi Egejskega morja pa se umirijo. Morje je še vedno toplo, a kopanje ni več glavni namen dneva. Domačini si takrat oddahnejo – po mesecih polnih hotelov, prepolnih plaž in neprestanega vrveža. "Na kopanje gremo le do septembra, potem se tempo umiri," pove taksist Christos. In z nasmehom doda: "Življenje na otoku je odvisno od turizma. Če je turizem dober, ni stresa." A tudi on prizna, da otok po sezoni dobesedno zadrema – sredi novembra večina hotelov, trgovinic in lokalov zapre vrata do pomladi. V tem tihem času ima Rodos prav poseben čar.
Drevesa, zgodovina in tišina
Rodos pozno jeseni razkrije svojo tiho lepoto. V mestu prevladujejo drevesa – stara, upognjena, razvejena in grčasta – kot živi spomeniki, ki že stoletja ponujajo senco in zavetje. Poleti so vir hladu, jeseni pa ustvarjajo mehko kuliso za sprehod po mestu.
Kraj našega bivanja, dvanajst kilometrov iz mesta Rodos, je bil odlična izhodiščna točka za raziskovanje otoka. Avtobusne povezave so kljub koncu sezone še vedno zanesljive, ulice starega mesta pa skoraj prazne. Hoja ob mogočnih obzidjih in kamnitih vhodih je povsem druga izkušnja kot poleti, ko so iste ulice polne obiskovalcev in prodajalcev spominkov.
Otok ponuja mnogo tudi zunaj sezone. Sprehodili smo se skozi staro mestno jedro Rodosa (Old Town), eno najbolje ohranjenih srednjeveških mest v Evropi, in se ustavili v pristanišču Mandraki, kjer je po legendi stal znameniti Kolos z Rodosa, eno izmed sedmih čudes antičnega sveta – bronasti kip boga Heliosa, ki naj bi s po eno nogo stal na vsakem od vhodnih pomolov in pozdravljal ladje, ko so vstopale v pristanišče. Danes na tistih mestih stojita dve bronasti živali – jelen in košuta, simbol otoka Rodosa, ki po legendi varujeta otok pred kačami.
Z razgledne akropole Rodosa se mesto razprostira kot v učbeniku zgodovine. Vstopnina je 20 evrov.
Lindos je eden najbolj slikovitih krajev na Rodosu, pravo razgledniško razkošje bele arhitekture, modrine in zgodovine. Leži približno 50 kilometrov južno od mesta Rodos ali uro in 45 minut z avtobusom, ki v eno smer stane 5,50 evra. Zgrajen je ob hribu, nad katerim kraljuje akropola Lindosa – ena najlepših arheoloških točk v Grčiji. Do nje vodijo ozka pot med belimi hišicami, zgrajenimi v tradicionalnem dodekanskem slogu, in tlakovane ulice, kjer se še vedno vozi s starinskimi oslički. Z vrha akropole (vstopnina je 20 evrov) se odpira dih jemajoč razgled na zaliv svetega Pavla v obliki srca, kjer se je po legendi ustavil apostol Pavel na svoji poti v Rim. Ruševine starogrškega templja boginje Atene Lindije iz 4. stoletja pr. n. št. so še vedno dobro ohranjene, med njimi pa stoji tudi srednjeveški grad, ki so ga zgradili vitezi reda svetega Janeza. Pod akropolo se razprostira mestece, prepredeno z labirintom ozkih ulic, polnih trgovinic, umetniških galerij in tradicionalnih tavern.
Termalne izvire so poznali že stari Grki, kasneje pa so jih obudili Italijani, ki so v tridesetih letih prejšnjega stoletja zasnovali kompleks s kupolastimi paviljoni, mozaiki in urejenimi vrtovi. Objekt Kallithea Springs ima izrazit mediteranski, skoraj orientalski pridih – beli oboki, krožne dvorane in kamnite poti ustvarjajo vtis, kot da si stopil v film iz preteklosti. Ni čudno, da so tu posneli The Guns of Navarone (1961), veliko
hollywoodsko vojno pustolovščino z Gregoryjem Peckom, Anthonyjem Quinnom in Davidom Nivenom. Pa Escape to Athena (1979), britansko pustolovsko vojno komedijo z Rogerjem Moorom, Claudio Cardinale in Tellyjem Savalasom. In grški film Anna Roditi (1948) (Anna of Rhodes).
Voda tu danes sicer ni več termalna, a kraj še vedno privablja obiskovalce s svojo spokojnostjo in lepoto. Ob zalivu so manjše plaže s kristalno čistim morjem, potop med skalami pa razkrije pisano morsko življenje. Kallithea Springs so priljubljene tudi pri domačinih, ki jih obiščejo zunaj sezone.
Ljudje, ki dihajo z otokom
Domačini so v tem času drugačni: bolj sproščeni, klepetavi, radovedni. Christos pove, da se otočani po koncu sezone skorajda znova spoznajo: "Poleti delamo brez odmora, pozimi pa končno dihamo." Pandemija jih je močno prizadela, a turizem se vrača. "Blagoslovljeni smo, da živimo tu. Klima, hrana, morje – vse imamo," pravi.
Med sprehodi smo opazili še drobne značilnosti, ki razkrivajo vsakdan domačinov: večina Grkov na Rodosu kadi – skoraj ob vsaki kavarni in na vsakem vogalu oblak tobaka, največkrat iz elektronskih cigaret. To je del ritma, ki ga domačini sprejemajo brez naglice in brez moraliziranja. Letos so skoraj vsi pili črno kavo z ledom, tako imenovani "freddo", ki je postala stalnica tudi v hladnejših dneh.
Med sprehodom po mestu smo opazili še eno značilnost Rodosa – mačke. Te so povsod: lenobno poležavajo na soncu, prečkajo ulice in se stiskajo ob zidovih starih hiš. Na otoku zanje skrbijo prostovoljci, ki jim prinašajo hrano in postavljajo zatočišča. Postale so del vsakdana in skoraj simbol otoka – morda zato, ker tudi one živijo v ritmu Rodosa: počasi, svobodno in brez naglice.
Rodos brez filtra
Pozno jeseni je Rodos otok drugega ritma – mirnega, toplega, skoraj meditativnega. Idealnega za tiste, ki ne iščejo množic, temveč tišino, pristnost in občutek, da si za nekaj dni ušel času. Zakaj obiskati Rodos zunaj sezone? Ker ni prevroče. Ker so cene prijaznejše. Ker se po ulicah sprehajaš brez gneče. In ker lahko doživiš Grčijo takšno, kakršna je, ko turistični vrvež potihne – iskreno, toplo in resnično.
Za nas je bil to popoln pobeg – pravo ravnovesje med oddihom in doživetjem. Uživali smo v zgodovini, morju in soncu, hkrati pa spoznali otok drugače kot poletni obiskovalci. Na Rodosu je konec oktobra ali v začetku novembra čas, ko še stresu postane dolgčas.
