»Energijo moramo vložiti v zagotavljanje podpornega zdravljenja ljudem z rakom, da jih vrnemo v aktivno življenje. Uredimo negovalne bolnišnice in paliativno oskrbo. Ljudem, ki še niso zboleli, pa sporočajmo vselej znova: marsikaj lahko naredimo sami, nič nas ne stane, dolgoročno pa nas obvaruje in zmanjša tveganje za bolezen. Če pa bomo zboleli, bomo fizično fit mnogo lažje prišli skozi. Zakaj ne bi ‒ poskusili?«
Tako Tamara Petrun, onkologinja in radioterapevtka, vršilka dolžnosti predstojnice Oddelka za onkologijo UKC Maribor, vidi prioritete v nadaljnjem razvoju slovenske oskrbe in zdravljenja raka, da bodo čez nekaj let številke novonastalih rakov in preživetja lahko boljše. Odločna in energična zdravnica, s katero sva se pogovarjali v prijetni zdravniški sobi v »kontejnerju« za osebje ob še nedokončani stavbi mariborske onkologije, vidi oskrbo ljudi s široke perspektive, predvsem skozi spoštljivost in medsebojne odnose v družbi.
Kakšen je vaš pogled na razvoj onkološke dejavnosti v svetu in v Sloveniji? Kje vidite glavne prednosti in slabosti ter možnosti za nadaljnji razvoj in izboljšanje?
Začela bom s prednostmi. Onkologija v medicini doživlja skokovit razvoj. V nekaj letih smo dosegli visoke standarde zdravljenja. Onkologija je že personalizirana, saj lahko zdravljenje v velikem obsegu prilagajamo molekularnemu profilu tumorja. Personalizacija je izjemna prednost v onkološkem zdravljenju. Danes zdravimo vsakega bolnika individualno. Če bi kdaj prisluhnili gospem z rakom dojk v čakalnici, bi lahko slišali, da najverjetneje niti dve ne bi imeli enakega zdravljenja.
Pri sistemskem zdravljenju imamo velik nabor terapij, od imunoterapije do hormonskega zdravljenja, kemoterapije, bioloških in tarčnih zdravil. Zavedati se moramo, da imamo v Sloveniji hitro na voljo vsa onkološka zdravila, ki so dostopna v najbogatejših državah v Evropi. Veliko držav tega nima, kar lahko hitro preverimo le nekaj kilometrov čez mejo. Raziskave ves čas potekajo in na trg prihajajo nova zdravila. Zaradi uspešnosti zdravljenja spremenimo bolezen, ki je pomenila skorajšnjo smrt, v kronično bolezen, s katero lahko živimo leta. Bolnice z rakom dojk lahko zdaj denimo dolga leta živijo z metastatsko boleznijo, ki je še pred desetletjem pomenila skorajšnjo smrt.
V Mariboru bomo kmalu dobili štiri nove vrhunske linearne pospeševalnike. Bolnikom bomo lahko ponudili najboljše, kar trenutno obstaja na trgu, vključno s tem, da jih bomo lahko obsevali s pomočjo kamer in bolniki bodo obsevani zgolj v določeni fazi dihanja. S tem bomo minimalizirali stranske učinke in zdravljenje za bolnika naredili mnogo bolj prijetno.
Z rakom, ki je postal kronična bolezen, lahko ljudje živijo še leta. Z zdravljenjem jih vračamo v življenje in številni so v delovno aktivnih letih. Kje pa nas še čaka veliko dela? Poskrbeti moramo za vse mehanizme in zagotoviti podporno okolje, da se tak človek lahko vrne v socialno in delovno sfero, seveda ob upoštevanju njegovih omejitev.
Kronična bolezen pa se sčasoma lahko toliko razvije, da človek potrebuje čedalje več pomoči. V tem času moramo ljudem ponuditi kakovostno paliativno medicino. Vanjo bi moral biti vključen vsak bolnik s kronično boleznijo. Paliativa namreč ne pomeni zadnjih dni bolnikovega življenja, kot ljudje to mnogokrat napačno razumejo. Poleg zdravljenja in vseh terapij moramo ljudem ponuditi tudi pomoč v stiski: delovno terapijo, ko se denimo po dveh letih človek vrača v službo, pa ne ve, ali bo lahko izpolnil pričakovanja, psihološko pomoč, ko je v strahu, kaj ga čaka po zdravljenju, pomoč, ko postane nepokreten in še tako skrbni svojci za določeno prehodno obdobje ne morejo zagotoviti neprekinjene oskrbe. Za takšne prehode potrebujemo negovalne bolnišnice, za ljudi ob koncu življenja pa več hospicem podobnih centrov za pogovor s svojci, za dostojno slovo in miren začetek žalovanja. Neozdravljivo bolnim ljudem dajmo vrednost in dostojanstvo!
Vredno se mi zdi, da vso energijo usmerimo v paliativno oskrbo in ljudi, ki tak poklic zmorejo. V Sloveniji smo vrhunski v onkološkem zdravljenju, imamo ogromno znanja, odlične rezultate, a moramo nanjo začeti gledati malce širše. Vrednota nam mora postati človek z rakom, njegova vrnitev v aktivno življenje in tudi dostojno slovo.
Vredno se mi zdi, da energijo usmerimo v paliativno oskrbo in ljudi, ki tak poklic zmorejo.
Verjetno bi šlo vse lažje, če človeški viri ne bi bili takšen problem.
Človeški viri so velik problem. Zakaj? Lahko vam ga ilustriram na mariborskem primeru. Incidenca rakov je vse večja, bolnikov je vse več. Kmalu bomo odprli tri nadstropja naše onkologije. Radioterapija je nekako pokrita, saj imamo trenutno kar osem specializantov, kar kaže na dolgoročno ugoden trend. Specialisti smo trenutno še vedno trije in pol. (nasmeh) S specialisti internistične onkologije pa trenutno nismo pokriti, se pa trudimo. Res velik problem ob odprtju teh treh nadstropij pa nam pomeni pomanjkanje srednjih medicinskih sester. Preprosto jih ni. Večina gre takoj po končanem izobraževanju v službo v Avstrijo, v druge panoge ali pa nadaljujejo izobraževanje. Tukaj druge rešitve, kot je ustvariti primerne razmere, v glavnem finančne, za mlade ljudi, ki si želijo ustvariti življenje in družino, ne vidim. Veste, nihče ne dela rad v tujini, kjer si vselej tujec, ko pa ti gre za ugodnejšo finančno prihodnost, pa za nekaj let to lažje preneseš. Posebej, če lahko živiš v domovini in v tujini le delaš. Ob tem pa menim tudi, da moramo povrniti spoštovanje in priznanje delu medicinskih sester.
Omenili ste že, da se področje onkologije hitro razvija in vsako leto se pojavi kakšna pomembna novost ali nov dokaz. Raziskava o obetavnem novem zdravilu, tehnologiji, genu ... Kaj je v strokovnem smislu letos prevzelo vas osebno in zakaj?
Neverjetno je, kako veliko vrednost za preprečevanje najpogostejših rakov ima redna telesna vadba. Nikoli mi ni dovolj ljudem tega znova in znova položiti na srce. K temu sta me znova spodbudili dve raziskavi, ki to brez dvoma dokazujeta.
Prva raziskava se imenuje OptiTrain, kjer so 240 žensk z lokalno omejenim rakom dojk, ki so prejele dopolnilno sistemsko zdravljenje, razdelili v tri raziskovalne roke. V dveh skupinah so ženske prejele nadzorovano telesno vadbo (dve različni vadbi za mišično moč v kombinaciji z visokointenzivno intervalno vadbo), ena skupina pa je dobila samo priporočilo redne telesne vadbe. Ugotovili so, da so se ženske v skupinah z vadbo po zdravljenju mnogo prej vrnile v aktivno življenje, hkrati pa so se bolje počutile. Te bolnice so sledili še nekaj let in ugotovili, da so imele tudi boljša preživetja kot tiste, ki niso bile deležne takšne vadbe. Tudi čas do ponovitve bolezni je bil pri njih daljši.
Enak učinek vadbe so dokazali tudi v letos objavljeni raziskavi Challenge pri bolnikih z rakom debelega črevesa in danke, ki so po operaciji prejeli adjuvantno kemoterapijo. Ob tem je ena skupina prejela asistirano telesno vadbo (445 bolnikov), druge pa so zgolj poučili o zdravem življenjskem slogu (444 bolnikov). Raziskava je trajala 15 let, že po osmih letih so pri skupini z vadbo dokazali pomembno daljše preživetje brez bolezni in tudi daljše celokupno preživetje (gre za čas, v katerem bolezen ne napreduje, in čas od diagnoze do smrti zaradi raka ali drugega vzroka). To so statistično pomembni podatki in trdni dokazi, da telesna vadba koristi ljudem med zdravljenjem, predvsem pa tudi precej zmanjša tveganje, da sploh zbolimo za rakom. Včasih se zdi bolnikom težko, ko jim ob zdravljenju »predpišemo« še vadbo, ki je življenjskega pomena. Doumejo jo kot neko postransko dejavnost. Pa ni postranska dejavnost, ampak pomembno pripomore k boljšemu izidu zdravljenja in tudi k počutju.
Pri petih najpogostejših rakih (pljuča, prostata, rak debelega črevesa in danke, dojka, melanom) lahko zmanjšamo tveganje za njihov nastanek, če redno telovadimo, zdravo jemo, ne kadimo, alkohol uživamo minimalno in se ne izpostavljamo čezmerno soncu. Z življenjskim slogom lahko veliko pripomoremo k zmanjšanju možnosti, da zbolimo. Pomembna vloga zdravstvenega osebja se mi zdi nenehno izobraževanje o pomenu preventive.
»Onkološki bolniki lahko z redno in strukturirano telesno vadbo lažje premagujejo bolezen. Redna telesna vadba naj čim prej postane del zdravljenja.«
|
»Eden najpomembnejših podatkov letošnjega poročila Registra raka je, da bo med rojenimi leta 2022 do svojega 75. leta za rakom predvidoma zbolel vsak tretji Slovenec. Te številke niso le statistika, temveč zgodbe posameznikov iz naših družin in soseščin, ki nas opominjajo, da je rak resen družbeni izziv.« Iz poročila Registra raka, november 2025 |
Sami lahko občutno pripomoremo k zmanjšanju tveganja, da zbolimo za enim izmed petih najpogostejših rakov.
Najnovejše poročilo Registra raka opozarja na naraščajoče število primerov raka in zato potrebo po okrepitvi onkologije. Nekaj ste že povedali predvsem o težavah zaradi pomanjkanja človeških virov, kakšen je vaš pogled na »okrepitev onkologije«, kot je zapisano v poročilu?
Kar zadeva stroko, je pomembno, da smo vključeni v raziskave, da se izobražujemo in da izobražujemo druge. Kot sem že rekla, je v sistemskem zdravljenju velik nabor zdravljenj, ki lahko prinašajo neželene sopojave. Z onkološkim bolnikom se pri svojem delu srečujejo zdravniki različnih specialnosti. Zato je pomembno, da so z neželenimi učinki onkoloških zdravljenj ali z morebitnimi zapleti zaradi napredovanja bolezni seznanjeni tudi družinski, urgentni in vsi drugi zdravniki, ki lahko pridejo v stik z onkološkim bolnikom ali pa vsaj vedo, kam poklicati. Pretok informacij se mi zdi zelo pomemben. Onkologi moramo izobraževati, hkrati pa promovirati dejavnike, na katere lahko vplivamo, da ne pride do raka.
Druga pomembna stvar se mi zdi ustvarjanje spodbudnega delovnega okolja. Odnosi v timih so za delo zelo pomembni. Na primer sama kot predstojnica ljudi ne morem bolje plačati, lahko pa jim ponudim spodbudno delovno okolje, v katerem čutijo, da so cenjeni. Položaja predstojnice ne opravljam zato, da bi me ljudje imeli radi, ampak da organiziram delo v korist bolnikov in delujem korektno, pošteno in spoštljivo do vseh sodelavcev. Ni treba, da smo prijatelji, kot tudi ne, da bi drug drugemu oteževali delo.
»Dajmo vrednost onkološkim bolnikom tako, da jim poleg zdravljenja ponudimo tudi strokovno podporo pri stiskah, s katerimi se srečujejo skozi obdobje zdravljenja.«
Najnovejše poročilo Registra raka kaže, da se celokupno preživetje ljudi z rakom v Sloveniji izboljšuje, ne zmanjšuje pa se število smrti zaradi raka. Kakšen je vaš pogled na to?
Incidenca je povsod čedalje večja in v Sloveniji že imamo visoko incidenco raka. Na to morda nekoliko vplivata tudi boljše poročanje in pa to, da so v statistiko vključeni tudi nemelanomski kožni raki kot najpogostejši raki kože, vendar z zelo nizko smrtnostjo, saj redko zasevajo. Mislim, da tudi zaradi visoke incidence ne moremo tako hitro zmanjšati smrtnosti zaradi raka, kljub dostopom do vseh zdravljenj in tehnologij pri oskrbi bolnikov. To samo kaže na to, da se moramo vsi skupaj še bolj osredotočiti na preprečevanje rakov, spodbujati udeležbo v presejalnih programih kot tudi vlagati v promocijo zdravega življenja, da preprečimo ali zmanjšamo možnost, da sploh nastanejo.
Kaj bi položili na srce ljudem glede preventive pred rakom?
Prva stvar: če človek zboli za rakom, ni konec sveta. Daleč od tega. Rak je danes zelo ozdravljiv.
Druga stvar: ogromno lahko naredimo zase z zdravim življenjskim slogom. Dolgoročno pa se s tem obvarujemo oziroma si zmanjšamo možnost za kup bolezni. In še to: če smo fizično zmogljivi in zbolimo, bomo lažje šli skozi proces zdravljenja. Zakaj ne bi poskusili in zmanjšali dejavnikov tveganja? To je zmagovalni položaj. Zastonj je in še pomaga, ne moreš zgrešiti.
