Bolezenskim znakom sprva ni pripisoval velikega pomena, saj je predvideval, da so bolečine nastale predvsem zaradi načina življenja, takrat je bil voznik reševalnega vozila. Po težki izkušnji, ki jo je prestal od diagnoze, prek zdravljenja do ozdravitve, je postal aktivni član društva Onkoman. Vsem moškim svetuje, naj skrbijo zase, saj priznavanje bolečin ne pomeni znamenje šibkosti, pravočasen pregled pri zdravniku pa lahko reši življenje.
Za rakom na modih največkrat zbolijo mlajši moški. Najpogosteje se pojavi v modih, redko pa tumorji zrastejo drugje. Pri Domnu se je tumor vrasel med tretjim in četrtim vretencem vzdolž hrbtenice.
»Bolečine v križu, kolku in po stegnu so bili prvi znaki, da je nekaj narobe. Pojavile so se septembra 2021. Takrat sem delal v reševalni službi, veliko sem bil za volanom. Včasih sem tudi nesel kakšnega bolnika po stopnicah, zato sem predvideval, da so bolečine morda povezane s tem. Niti masaže hrbta niso pomagale, mislili smo, da imam zategnjene mišice, v bistvu pa smo vsi nevede otipali tumor. Pri 24 letih najprej pomisliš na bolečino v križu, ki bo sčasoma minila. Preteklo je kar pol leta, preden sem se spravil na pregled k zdravniku. Pa še takrat ne bi šel, če me ne bi prepričali domači,« pripoveduje Domen Lampret.
Domen zdaj odkrito spregovori tudi o tem, da so bile bolečine občasno tako hude, da so pritekle solze in jih je bilo izjemno težko prenašati. Povzročil jih je kar 12 krat 11 centimetrov velik tumor, ki je stisnil živce. »V treh mesecih sem shujšal 20 kilogramov, to je bilo zame glavno znamenje, da je nekaj narobe, veliko je bilo tudi nočnega potenja in nihanj razpoloženja.«
Januarja 2022 ga je osebna zdravnica po pregledu napotila na magnetno resonanco. »Tam so odkrili tumor, biopsija je pokazala, da je rakav. Februarja sem začel kemoterapijo, imel sem tri cikluse, ki so trajali kar dolgo. Na Onkološki inštitut Ljubljana sem odšel v ponedeljek zjutraj, domov sem se vrnil v petek, kemoterapije sem prejemal ves teden. Po 14 dneh sta sledila še dva takšna cikla.«
S CT-preiskavo so ugotovili, da je zdravljenje uspešno, tumor se je zmanjšal, sledila je operacija, tej pa še dva cikla kemoterapije, tokrat usmerjene na kosti, saj je bil tumor vraščen med vretenca, z operacijo jim zato ni uspelo odstraniti celotnega. »Po zadnjih dveh kemoterapijah so se pojavile bolečine v sklepih, v prstih me je mravljinčilo, otekal mi je jezik, krvna slika pa se je tako poslabšala, da sem bil nato nekaj časa v bolnišnici v izolaciji. K sreči je intenzivno zdravljenje prineslo ozdravitev, sledila je še rehabilitacija v toplicah.«
Zdravnikom in preostalemu medicinskemu osebju je med zdravljenjem povsem zaupal. »Na kemoterapijah se niti nisem preveč poglabljal, zakaj potrebujem neko vrsto zdravljenja, zaupal sem odločitvam zdravnikov. Medicinske sestre na Onkološkem inštitutu so izjemno srčne, uredijo vse, kar kdorkoli potrebuje. Se pa poleg fizičnih bolečin občasno spopadaš tudi s psihičnimi težavami, tu in tam pridejo vmes črne misli, stranski učinki kemoterapij povzročijo marsikaj. Takrat me je večkrat zlomilo. Morda sem sprva delal napako, saj sem se tako rekoč skrival, ko je bilo najtežje. Nisem želel obremenjevati družine. Če bi videl, da družina trpi zaradi mene, bi bilo meni še težje, tako sem razmišljal takrat. Med zdravljenjem sem imel le en cilj – to je bila ciljna linija, ki jo bom prestopil, ko ozdravim.
Fizični ozdravitvi so sledile psihološke težave
Šest mesecev po končanem zdravljenju se je vrnil v službo, sprva za štiri ure. Domen je po izobrazbi zdravstvenik, trenutno se na Fakulteti za zdravstvene in socialne vede Slovenj Gradec izobražuje za diplomiranega zdravstvenika, saj si želi s pridobljeno izobrazbo zagotoviti boljše razmere na delovnem mestu, ob tem, ko se spopada z nekaterimi omejitvami pri delu. Po končani srednji šoli se je najprej zaposlil v domu za starejše, nato je delal v reševalni službi, po zdravljenju se je znova vrnil v svojo prvo službo. »Kmalu po tem, ko sem se vrnil v delovno okolje, so se začele težave s psiho, verjetno zato, ker sem bil prej več mesecev izoliran od socialnega okolja. Kot zdravstveni delavec sem bil tokrat na drugi strani. Tokrat sem kot bolnik, ki prejema medicinsko pomoč, lahko spoznaval tudi to, kako sem sam prej opravljal svoje delo, svoj poklic. Ko sem bil nazaj v službi, sem imel precej težav s spoznanjem, da se med medicinskimi sestrami in zdravstveniki žal najdejo tudi takšni, ki so arogantni, takšni, ki neprimerno komunicirajo s starejšimi, celo kričijo, kar me je zelo zmotilo. To me je zelo obremenjevalo, spremeniti pa nisem mogel prav nič.«
Že med samim zdravljenjem je bila Domnu na voljo psihološka pomoč, vendar se je takrat odločil, da je ne potrebuje. »Tokrat pa sem poiskal pomoč pri psihologu. Po ozdravitvi sem namreč začel drugače razmišljati, spoznal sem, da bi se morda že prej lahko pogovoril s kakšnim strokovnjakom. Pomagalo bi že to, da lahko nekatere stvari zaupaš strokovnjakom, jih daš iz sebe, predvsem tiste, s katerimi ne želiš obremenjevati svojih najbližjih. Z ljudmi, s katerimi si čustveno zelo povezan, nekaterih stvari ne moreš deliti.
Sprememba življenjskega sloga
V času zdravljenja je Domen pogrešal predvsem hojo in obiske športnih prireditev. »Imel sem denimo vstopnice za ogled tekme z Luko Dončićem, ampak na žalost sem tisti čas preživljal na povsem drugem koncu Ljubljane, na kemoterapiji.« Prvo, kar je po ozdravitvi spremenil, je bila rekreacija. »Pred boleznijo sem bil kar len, nisem se veliko gibal, predvsem zaradi narave moje službe, saj sem bil po deset ali celo 12 ur za volanom, potem pa človek niti slučajno ne najde volje za rekreacijo, gibanje, saj se zavedaš, da boš naslednji dan spet vstal izjemno zgodaj, zato po službi pač počivaš. Zdaj sem bolj aktiven, pogosto se sprehajam, hodim v fitnes, predvsem pa najdem več časa za druženje s prijatelji.«
Kot številni drugi, ki so prestali podobne preizkušnje v življenju, je tudi Domen povedal, da se ne obremenjuje več z malenkostmi. »Po takšni izkušnji imaš na vse drugačen pogled. Opazujem druge, ki se obremenjujejo zaradi nekih malenkosti, meni te ne pomenijo več težav, ne obremenjujem se več s stvarmi, ki niso življenjsko pomembne.«
Dejaven v društvu, skupaj ozaveščajo o rakavih boleznih
Zelo dobro se še spomni trenutka, ko je izvedel za diagnozo. »Da gre za rakavo tvorbo, so mi povedali po telefonu in dejali, naj se zglasim na Onkološkem inštitutu. Sprva sploh nisem najbolje dojel. Pozneje je bila prva misel: rak je smrt. Ulile so se solze, bilo je polno razmišljanja, kako bo, ali bom ozdravel, kako bom vse zmogel. Na srečo sem imel okoli sebe ljudi, med katerimi so nekateri že ozdraveli po rakavih boleznih.
Najbolj mi je stala ob strani družina z ogromno podpore, tudi prijatelj Matej Pečovnik, predsednik društva OnkoMan. Z njim sva bila prej sodelavca na reševalni postaji. Ko sem zbolel, je bil eden izmed prvih, ki sem jih poklical. Pomiril me je in svetoval, naj to vzamem kot obdobje, ki ga bom preživel in nato živel še boljše naprej. To je res!«
Domen potrdi pogosto ustaljeno prepričanje, da moški ne gredo hitro k zdravniku, pomoč poiščejo veliko pozneje kot ženske. »Pri moškem je treba prebiti tisto jajčno lupino, ki je zelo trda, pravimo v društvu OnkoMan. Moški delujemo kot močnejši spol, mislimo, če bomo potarnali, bo okolica to morda dojela kot šibkost. Spoznal sem, da pri moškem lahko največ dosežejo ženske. Poznam več primerov, podobnih mojemu, ko so moški dolgo odlašali s pregledom pri zdravniku. Pri meni je trajalo šest mesecev. Pa še takrat ne bi šel, če me tja ne bi spravili mama, sestra in takratno dekle.
Vsem moškim zato polaga na srce, da je samopregledovanje izjemo pomembno. »Poleg tega poslušajte svoje partnerice. Ob prvih znakih bolezni se čim prej spravite k zdravniku, ne odlašajte.« Po ozdravitvi se je Domen aktivno vključil v slovensko onkološko društvo za moške ‒ OnkoMan. »Poskušamo ozaveščati ljudi po vsej Sloveniji, delimo izkušnje, najbolj pa lahko pomagamo tistim, ki na novo zbolijo za rakom. Kajti ko zboliš, niti približno ne veš, kaj vse te čaka. Nekdo, ki je že šel skozi to izkušnjo, ti je lahko na tej težki pot v veliko pomoč.«
