Nemška kanclerka Angela Merkel je konec septembra obiskala ruskega disidenta Alekseja Navalnega, ko se je po zastrupitvi z novičokom zdravil v berlinski bolnišnici Charité. Skrivni obisk, ki ga je razkril Spiegel, je dobil format političnega sporočila Ruski federaciji, podčrtal naj bi solidarnostno vez z vodjo protiputinovskega gibanja, ki presega okvir klasične politične opozicije. Uradni Berlin je bil tedaj v taboru držav, ki so prepoznale prstne odtise Kremlja v poskusu umora, zaradi česar so številne države napovedale stopnjevanje sankcij proti Vladimirju Putinu. Navalnemu, ki se je nedavno v vrnil v Moskvo, je sodišče ta teden pogojno kazen spremenilo v tri leta in pol zapora.
Velik del političnega Zahoda je skočil v zrak, že pred sodnim epilogom je Emmanuel Macron pozval Nemčijo k opustitvi plinovoda Severni tok 2, projekta z močnim nasprotovanjem Bele hiše (že pod Donaldom Trumpom in naprej pod Josephom Bidnom) in njenih zaveznic v Vzhodni Evropi. V argumentacijo je francoski predsednik poleg političnega sojenja Navalnemu dodal še represijo nad protestniki. Za sankcije se je januarja zavzel že Evropski parlament, ne nazadnje je v torek zvečer zahtevo po izpustitvi Navalnega v eter poslal tudi slovenski MZZ. Visoki zunanjepolitični predstavnik EU Josep Borrell, ki potuje v Moskvo v četrtek in se kani srečati z Navalnim, je obsodbo označil za kršitev mednarodnih obveznosti Rusije na področju vladavine prava in temeljnih svoboščin. A berlinska vlada je že pred sodbo demonstrirala, da načelnost na mizi interesov velesil nima niti približno enake teže kot geostrateške kalkulacije in korporativni interesi - pri plinovodu govorimo o ključnih investitorjih Gazpromu, Shellu, E.Onu, OMV, Engieju in tako naprej. Projekt, ki je že zelo daleč, je danes močno vpet tudi v perspektive postpandemičnega okrevanja. Podobno pragmatično politiko do Moskve ves čas vodi tudi denimo Sebastian Kurz.
Merklova je ustavljanje Severnega toka zavrnila, tudi za ceno slabšega starta v prenovi odnosov z Washingtonom. Kajti spomnimo: kot je v Večeru zapisal nekdanji slovenski diplomat, tudi v Moskvi, dr. Denis Mancevič, je prihodnost Severnega toka 2 lakmusov papir prihodnjih odnosov v trikotniku ZDA–EU–Rusija. Usode posameznikov, v tem primeru Navalnega, imajo ob deklarativni podpori na koncu status drobiža, ki ne odtehta neprimerno višjih vložkov v obliki interesov, poslov, v tem primeru energetskih, a v širših kontekstih tudi drugih. Seveda ne gre le za Rusijo, nemalokrat tudi za Kitajsko, standardi človekovih pravic v imenu biznisa takrat odpovedo. Ne smemo pozabiti niti, kako visoko v ruski naftni industriji se je po politični upokojitvi povzpel nekdanji kancler Gerhard Schröder. Nova karta v teh igrah bi lahko postala cepiva, tudi ruski sputnik, za katerega je kanclerka te dni nakazala, da bi mu ob siceršnjih zamudah z dobavami lahko bolj na široko odprli vrata v EU. Z njim se vmes na veliko cepijo tudi po Zahodnem Balkanu, še enem prizorišču, kjer Putin tudi z "virusno diplomacijo" pred EU utrjuje položaje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
