»Moja otroka sta moja moč in moja luč«

Tadejo Brankovič javnost pozna kot eno najboljših slovenskih biatlonk. Kar štirikrat nas je zastopala na zimskih olimpijskih igrah in šestkrat stala na stopničkah svetovnega pokala. A njene največje bitke so prišle kasneje, te je izlila na papir in izdala avtobiografsko knjigo Peta olimpijada. Zelo iskren, neposreden zapis, s slikovitimi podrobnostmi in občutji o otroštvu, športni karieri, poroki, rojstvu hčerke in nato sina, ki sta njena največja sreča. O solzah sreče in žalosti, nepričakovani ločitvi, svoji bitki z rakom, pa o zlatih starših, ki ji vedno stojijo ob strani, in maratonskih telefonskih pogovorih z zvestimi prijateljicami.  

Po prebrani knjigi sem imela še večjo tremo pred pogovorom. To je vendar Tadeja, za katero smo tako navijali in je nosila našo zastavo na Olimpijskih igrah v Torinu 2006! Hkrati pa tudi Tedy, ki je v knjigi delila vse svoje strahove in bolečine, kar je ustvarilo pravo intimo ob branju, kot da skupaj »tuliva« (izraz, ki se pogosto ponovi, ker Tadeja čustev ne skriva). Ko sem jo zagledala, je bila prav takšna kot pred 20 leti, pa vendar tako zelo drugačna. Premagala je še peto olimpijsko tekmo, na kateri se je borila za življenje in zmago še danes živi z vso hvaležnostjo. Morda ne navdušuje več s športnimi rezultati, zato pa s svojo toplino, nasmehom in odkritostjo, ko pripoveduje, kako jo je življenje leta 2020 postavilo pred eno najtežjih preizkušenj: diagnozo raka dojke.

Na poti do izgorelosti

Tadeja se je z rakom prvič srečala kmalu po olimpijskih igrah v Vancouvru, ko je zbolela njena babica. Peljala jo je na operacijo na Onkološki inštitut v Ljubljani (OI), kjer jo je v solzah čakala in medinska sestra jo je tolažila s stavkom, ki si ga je za vedno zapomnila. »Ko si enkrat pri nas, si na varnem.« Ko je po končani športni sezoni 2010/2011 še drugič zanosila, se je Tadeja športno upokojila. Po letih vrhunskega športa, treningov, potovanj in stalnega pritiska, se je zdelo, da je končno prišel čas mirnejšega obdobja. Pa ni bilo tako, dva otroka, finančne skrbi in še nepričakovana ločitev, ki je Tadejo zelo prizadela, saj je družina za njo pomembna vrednota. »Spomnim se, kako sem leta 2019 imela ves čas težave z zdravje in borbala, še na morje sem šla z angino in antibiotiki. Bila sem zelo utrujena, tako fizično kot psihično. Skrbela sem za otroka, ob tem bila ves čas telesno aktivna, saj se mi je zdelo, da moram ohraniti fizično kondicijo. Takrat sem verjetno šla čez svoje meje,« se spominja mesecev pred 40. rojstnim dnevom. Imela je težave s žolčem in pristala na Infekcijski kliniki v Ljubljani, kjer so posumili na mononukleozo in izgorelost. Tudi decembra, za svoj 40. rojstni dan, je obležala z vročino. V tistem času je prvič zatipala bulico v dojki, a se ni preveč obremenjevala, takrat je bila prioriteta skrb za otroka. »Tudi ko je stara mama ponovno zbolela za rakom, niti pomislila nisem, da bi sama imela raka.« Zaradi družinske anamneze pa je pri ginekologinji vseeno dobila termin za mamografijo.

Leta 2020 se je vse postavilo na glavo

Marsikdo leta 2020 ne bo nikoli pozabil, a za Tadejo je bilo leto še večja prelomnica.  »V začetku februarja sem imela mamografijo, kjer so opazili neko tvorbo. Po pošti sem dobila termin za punkcijo, ki sem jo imela že slab teden kasneje.« Dnevi čakanja na rezultate so bili zapolnjeni z delom, prevozom hčerke in sina na njune športne treninge, pa tudi pripravo na zimske počitnice v Dolomitih. »Na smučanju smo vsi zelo uživali, otroka, jaz, tudi moj oče, mama in dobri prijatelji, ki so bili z nami. Takrat se nisem ukvarjala z mislijo, da bi lahko bila bolna. Pa so me že v ponedeljek poklicali glede izvida punkcije in javili, da bo potrebna nadaljnja obravnava. Nisem znala oceniti, kaj točno to za mene pomeni, jokala sem in preklinjala. Potem pa zapela pancerje, si mislila, sem »kao« bolna, šla smučati in v tem prav uživala.« V petek jo je že zjutraj čakal konzilij na OI, kjer so ji povedali, da bodo tumor odstranili operativno in nadaljnje zdravljenje določili po operaciji, da je celo možno, da bo operacija dovolj.

Tumor, ki ni rastel leta, temveč le nekaj tednov

Operacija je pri njej prvič sprožila val čustev in vprašanj »zakaj«, otroka pa sta bila presrečna, ker je bila »enaka kot zjutraj«, se je pomirila. »Izvidi pa niso bili dobri. Onkolog mi je rekel, da je bil tumor majhen, a invaziven trojno pozitiven, ki ni rastel nekaj let, temveč nekaj tednov. Takrat sem bila kot v transu, čisto nič mi ni bilo jasno in sem želela samo pobegniti z Onkološkega inštituta.« Dobila je še termin za pregled pri onkologu in nadaljnja navodila. Začela se je epidemija in šolanje na daljavo, življenje se je ustavilo, kar je Tadeji ustrezalo. Nekaj nasvetov je dobila od svoje stare mame, forumov in brošur o raku pa ni brala, raje je počakala na posvet pri onkologu, ki ga je imela še isti mesec. »Ta posvet je bil zelo pomemben, da sva določila, kako bo potekalo zdravljenje. Vsaka bolnica potrebuje drugačno, individualno prilagojeno zdravljenje. Predlagal mi je kemoterapijo in biološka zdravila, nato pa še hormonsko terapijo. Na tej točki sem mu povsem zaupala, vedela sem, da mu moram, pa čeprav mi sicer alternativa ni tuja in mi je bila že večkrat v pomoč,« poudari Tadeja, ki se je v času zdravljenja podprla še z ajurvedo, si pomagala z različnimi sprostitvenimi tehnikami in ostalimi veščinami, ki jih je spoznala v svoji vrhunski športni karieri, denimo mentalni trening in tehnike vizualizacije. »Tudi, ko sem imela kemoterapijo, sem si predstavljala, da teče vame zlata svetloba, ki me zdravi. Dala sem ji pozitiven prizvok in se tako zelo sprostila, da sem večji del prespala. To je čas, ko se moraš posvetiti sami sebi, tako je zdravljenje bolj učinkovito, nič in nihče drug ni bolj pomemben,« predlaga vsem. »Morda je za nas ženske to šola, da si vzamemo čas zase, da smo brez stresorjev, ki so lahko tudi vzrok za našo bolezen.« V času zdravljenja je imela dvanajst ciklusov kemoterapij, »dvanajst torkov keme«. Enega sta imeli celo skupaj s staro mamo, kar je po besedah osebja prava redkost. Sledila so še biološka zdravila, ki so bila podobna, a so imela manj stranskih učinkov.

Zdravljenje je postavilo nove meje za njeno telo

Prav izkušnja stare mame ji je bila ves čas v veliko pomoč. »Še pred mojo diagnozo sem se večkrat vprašala, a to je rak? Pa saj ni tako hudo, saj lahko mama počne še veliko stvari in kaj skuha, ko pridem na obisk. To me je med zdravljenjem zelo motiviralo, pa tudi otroka sta lažje razumela, kaj nas čaka. Ko sta me vprašala, če bom umrla, sem jima samo rekla, poglejta staro mamo, še vedno vama skuha gres. In tako sta bila takoj pomirjena.« Ker je aktivna oseba že po naravi, se ni odrekla športu, nasprotno, zaradi njega je bilo njeno telo bolj pripravljeno na kemoterapijo.  »Na novo sem spoznavala svoje telo in meje. Ob torkih sem imela kemoterapijo in če sem šla v sredo ali četrtek teči, me je začelo grlo boleti in se me je že nekaj lotevalo. Odločila sem se, da bom raje še nekaj dni počakala, sem pa ves čas poskušala, če sem morda že bolje. Je pa tudi pri meni trajalo dve leti, da se je telo sestavilo in šele zdaj lahko normalno tečem.« Vsaki bolnici svetuje, da najde svojo aktivnost, lahko so to sprehodi, manj zahtevna opravila na vrtu ali karkoli drugega, kar jih spravi v boljšo voljo. Kadar se je sama počutila fizično močna, pa so ji glavo polnile težke misli, se je usedla na kolo in se odpeljala do stare mame v Kokro. »Primerno gibanje ne škodi, lahko pa pomaga, te povleče ven iz temne luknje,« še doda Tadeja, ki je imela ob sebi vedno nekoga, ki mu je lahko zaupala svoje strahove. Starša sta bila v bližini, na pomoč je priskočil tudi brat, ob večerih pa so na drugi strani telefona z njo jokale in se veselile najboljše prijateljice. »Bolezen je tudi sito. Prijatelji, ki ostanejo, so pravi prijatelji. Postaviš si nove prioritete, bolj kakovostno preživljaš svoj čas. Če je v družbi prisotna negativnost, se odstranim, prav tako mi gre na živce vsiljena pozitivnost. Seveda je dobro, če si pozitiven, a to moraš živeti, ne se v to prepričevati in tlačiti svoje strahove.« Ves čas zdravljenja sta bila otroka njena največja motivacija. »Onadva sta moja moč, moj pogum in moja luč. Malo me je bilo strah, kako bosta sprejela, ko mi bodo odpadli lasje, obrvi in trepalnice, ampak sem ves čas povsem odkrita z njima, hči me je celo obrila, ko so mi začeli odpadati lasje,« se spominja Tadeja. »Doma tako nisem nosila lasulje, imela sem jo samo za k zdravniku in kakšna druženja. Pa ne zato, ker bi me bilo strah, kaj bodo rekli drugi, ampak ker sem si želela biti neopazna in imeti svoj mir.«

Največja in najslajša zmaga

Med zdravljenjem je ugotovila, da je pisanje dobra terapija, zato se je odločila, da svojo zgodbo zapiše, kot darilo sebi, a hkrati tudi bralcem in vsem, ki se spopadajo s podobnimi izzivi. V knjigi opiše najtežji trenutek v času zdravljenja – ko ji je umrla stara mama in tri dni kasneje še njen dober prijatelj. To je Tadejo psihično povsem strlo in tudi njej so se zamajala tla pod nogami, zato se je odločila za obisk psihoonkologa. »Kar nekaj časa sem hodila k njemu, vsem ga priporočam. Terapevt ti pomaga razčistiti nekaj stvari, ki jih tudi v pogovoru z zaupnimi prijatelji ne moreš. Svetuje ti tudi, kako se vrniti nazaj v življenje po koncu zdravljenja.« Ko je med zdravljenjem nastajala knjiga, je svoj boj z rakom poimenovala peta olimpijada. »Vsaka olimpijada je bila zame zmaga, štiri so merile rezultat na štoparici, peta ni merila hitrosti, me je pa veliko naučila. Da je vse minljivo, tudi mi. Da moramo biti hvaležni, zaupati vase in čutiti radost,« našteva neprecenljive modrosti. »Najboljša vera je ljubezen. Moramo se spoštovati, se imeti radi in včasih bolj vztrajati. Vse mine in vse se postavi tako, kot mora biti.« Njena peta olimpijada je bila najtežja, morala je premagati številne ovire, tako fizične kot psihične. In se, tudi ko je bila čisto na tleh, pobrati in nadaljevati boj. »Ampak ko vse premagaš, je to zmaga, ki je veliko več vredna kot olimpijske medalje iz žlahtne kovine. To zmago še danes doživljam in želim, da traja.« Po vseh drugih medaljah se je življenje hitro vrnilo nazaj v stare tirnice in skoraj so šle že v pozabo, saj so bili pred njo novi športni izzivi. »Tokrat je drugače, ti si drugačen, tvoje telo je drugačno. Začneš bolj zavestno živeti življenje. Vsi mislijo, da sem spet tista ‘stara’ Tadeja. Ampak nisem. Razmišljam in živim drugače. Tu so še stranski učinki hormonske terapije, ki jo moram še prejemati. Tudi to je pomembno, morali bi se več pogovarjati tudi o kakovosti življenja po zdravljenju.« Tadeja ima sicer blage težave s spominom in koncentracijo zaradi umetno sprožene menopavze, a prišle so tudi zdrave navade. »Jem bolj zdravo, izločila sem meso, vendar pazim na zadosten vnos beljakovin. Prednost dajem sezonski in lokalni hrani, kavo pijem zelo redko. Ko pri telesni aktivnosti začutim bolečino ali utrujenost, se ustavim. Nič več se ne počutim krive, če si vzamem čas za počitek in sprostitev. Veliko mi pomeni narava, hribi, voda, trenutno me zelo pomirja kopanje v hladni v hladni kopeli,« pripoveduje o novih radostih. Brez zadrege pove, da jo je rak naučil, da se je ustavila, začela poslušati in slišati sebe, svoje telo in svoje misli. »Treba se je dobro počutiti v svoji koži, pa naj se sliši še tako klišejsko. Bodite nežni do sebe, pazite nase, gibajte se, zdravo jejte in skušajte živeti v danem trenutku. Marsikatera stvar ni samoumevna, zato bi morali biti bolj hvaležni za vse, kar imamo,« za konec svetuje Tadeja. »Zame je bil prelomen trenutek, ko sem po drugi operaciji (mastektomiji) ležala vsa nebogljena in nisem mogla odpreti niti kozarca kumaric. Zato sem danes hvaležna že za majhne stvari - da lahko zjutraj vstanem, skuham kosilo in odpeljem otroka na treninge.«