Mantrailing z bradatim Skyem in inštruktorico Ivo Zorger

Vse več skrbnikov si želi prosti čas preživljati tudi bolj aktivno in se povezati s svojim kosmatincem. Možnosti je veliko, od sproščenega pohajkovanja, iger prinašanja do tekmovalnih disciplin, ki zahtevajo precej zbranosti in predanosti. Med morda manj znanimi, a čedalje bolj priljubljenimi dejavnostmi je mantrailing, posebna oblika sledenja natančno določenemu vonju, ki psa in vodnika poveže v pravo ekipo.

O tem, kaj mantrailing pomeni v praksi, za koga je primeren in kaj prispeva v odnosu med psom in človekom, smo se pogovarjali z Ivo Zorger, mednarodno certificirano mantrailing inštruktorico ter članico Društva za iskanje, zaščito in reševanje IZAR. Prijetna in umirjena sogovornica je pravi vrelec energije, vedno pripravljena na akcijo, predvsem pa velika ljubiteljica živali in dela z njimi. Pri njenih aktivnostih jo ves čas spremljata dve kosmati energijski bombici ‒ bradata škotska ovčarja Sky in Narnia.

Od paše do mantrailinga

Že dolgo si je želela ovčarja, pa tudi malo romantike, kot v knjigi Lesi se vrača, z nasmeškom pripoveduje o svojih nekdanjih željah. Razmišljala je o avstralskem ovčarju, border collieja pa je kmalu izključila, ker so po njenem mnenju zanjo preveč intenzivni. »Želela sem psa, ki bo sledil mojim norim idejam in imel še kakšno svojo, da bo zaposlil še mojo glavo in bo šola zame.« Ko je prvič zagledala bradatega škotskega ovčarja, je bila to ljubezen na prvi pogled. »Šele potem sem preverila, kakšna pasma je to in kakšne so njene karakteristike … In tako se mi je pridružil Sky.« Bradati škotski ovčarji so sicer znani kot družabni psi, ki se dobro razumejo z ljudmi in drugimi živalmi. A vsak ima svoj značaj. »Sky je najraje z menoj, sprejel je tudi nekaj mojih prijateljev, do okolice pa je nevtralen in to je to. Njemu je všeč najin mehurček. Star je devet let, kar za 'bradico' ni velika starost in je še vedno zelo aktiven. To so zelo hitri, agilni in dinamični psi.«

V Sloveniji je pasma večinoma iz razstavnih linij, pogosto jih vidimo na lepotnih tekmovanjih, občasno še na kakšnem agilityju. Iva pa ima pse iz delovnih linij. »Sky in Narnia sta malo drugačna – nimata toliko puhaste dlake in imata močnejši pašni nagon. Sky je pri vzrediteljici že pasel ovce, sicer pa obožuje vodo, delo z nosom, preizkusila sva se v paši in rally obedience. Potem pa sva odkrila mantrailing, ki je postal najina strast.« Nekega večera je na tujem televizijskem programu ujela oddajo, v kateri je pes sledil vonju skozi središče Londona, mimo vseh dišečih burgerjev in kebabov. »To me je tako prevzelo, da sem si rekla – to morava preizkusiti!« Našla je delavnico mantrailinga pri Simoni Potočar Agrež in, kot pravi sama, »bila je ljubezen na prvi voh«. Oba s Skyem sta avanturista po duši in komaj čakata na nove dogodivščine na vodi ali v gozdu. Že na prvi delavnici se je tudi kaj hitro pokazalo, da ima Sky izjemen talent. »Še preden sva začela delati, sem vsem razlagala, da ima Sky miren značaj, on pa je takrat že sonožno skakal dva metra v višino, tako je bil navdušen, ker je vedel, da ga čaka naloga. Simona se je samo zasmejala in rekla, da ni videti, da bi bil Sky umirjen in pasiven pes.«

Za koga je mantrailing primeren?

Kot že samo ime pove, gre pri mantrailingu (man = oseba, trailing = iskanje) za sledenje oziroma iskanje pogrešane osebe. Kinološka disciplina pomeni kombinacijo mentalne in fizične zaposlitve, saj mora biti pes ob iskanju in sledenju povsem zbran in osredotočen na točno določen vonj, hkrati pa mora skupaj z vodnikom premagovati razdaljo in ovire, ki jih preiskovani teren ponuja. Aktivnost je primerna za vsakega psa, saj se lahko stopnja zahtevnosti vedno prilagodi. »Na treninge lahko pridejo majhni in veliki psi, delovne in nedelovne pasme, pridružili so se nam že zelo različni kosmatinci, od pudljev do velikih pastirskih psov. Vsak najde nekaj zase, bodisi kot hobi bodisi kot bolj zahtevno aktivnost.«

Ekipa Mantrailing.si, ki jo vodi Iva, organizira delavnice in treninge v več krajih po Sloveniji – v Mariboru, Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Kopru in Postojni. Med tečajniki so priljubljeni tudi intenzivni vikendi, ko se psi in vodniki v treh dneh poglobljeno posvetijo disciplini. »Vsi naši inštruktorji se redno izobražujejo in osvežujejo svoje znanje, jaz pa se redno izobražujem na Dunaju pri Karini Kalks, ki je predsednica združenja Mantrail Academy Austria, zato tudi naši tečaji, predvsem pa vikend delavnice, vedno ponudijo nekaj novega.« Kalksova se je več let učila pri Kevinu Kocherju, ki je razvil Kocherjevo metodo, danes pa predaja znanje inštruktorjem iz različnih držav. Metoda se osredotoča na aktivno sodelovanje med vodnikom in psom. »Skozi mantrailing lahko psa zelo uspešno socializiramo, primeren je tudi za plašne pse in pse z vedenjskimi težavami. Ker ni interakcije z drugimi psi, je pes osredotočen le na delo, zato se nauči ignorirati okolico, zvoke in druge živali.«

Zbrano sledenje določenemu vonju

Medtem ko reševalni psi prosto iščejo katerikoli človeški vonj, mantrailing psi sledijo vonju določene osebe. Nujen del opreme je kakovostna oprsnica in sledilni povodec, ki je dolg od sedem do devet metrov. Za iskanje potrebujemo še pomočnike, imenovane markerji, ki se pred iskanjem sprehodijo do dogovorjenega skrivališča. Trening poteka tako, da marker vodniku psa preda osebni predmet, ki nosi njegov vonj (robček, trak od ključev, kapa in podobno), nato se sprehodi do dogovorjenega skrivališča. Mladi, neizkušeni psi ali popolni začetniki začnejo s kratko in svežo sledjo v okolju z manj motečimi dejavniki v urbanem okolju. Bolj izkušenim psom pa trening popestrijo s starejšo sledjo v bolj zahtevnem okolju z več motečimi dejavniki in daljšo razdaljo, ki jo mora pes premagati, da najde markerja. Šele ko je marker skrit, psu nadenemo oprsnico, ga pripnemo na sledni povodec in mu ponudimo, da povoha osebni predmet markerja.

Damo mu povelje, naj išče, in sprostimo povodec, da ima dovolj manevrskega prostora za sledenje. Ko najde markerja, dobi nagrado. »Mantrailing za večino psov in njihovih skrbnikov sicer pomeni le aktivnost za zabavo in sprostitev, vsekakor pa se je s to kinološko disciplino mogoče ukvarjati tudi bolj profesionalno in psa izuriti, da s svojim znanjem in izostrenim smrčkom pomaga pri iskalnih akcijah pogrešanih oseb,« razloži Iva in doda, da je treba prijavo pogrešane osebe oddati čim prej, ne čakati 48 ur. Takrat bo tudi regijski center aktiviral reševalne pse in vodnike, ki imajo za to opravljene posebne izpite.

Pomembna sposobnost vodnika ‒ branje psa

Posebnost mantrailinga je tesna povezanost med psom in vodnikom. »Le če psa dobro bereš, razumeš njegove mikroizraze,« poudarja vodja Mantrailing.si. Rep, pogled, položaj telesa – vse to vodniku pove, ali je pes na pravi poti. »Prav vsak pes je drugačen, nikoli jih ne smemo enačiti. To je najtežji del mantrailinga, da znaš prepoznati spremembo in prebrati, kaj ti želi pes povedati. Ali se pretegne, pogleda z glavo nekam drugam, ali je rep dvignjen, miga v ritmu …« Na mantrailingu so dobrodošli tudi mladiči. »Najbolje je začeti z mladičem, ker bo znanje hitro usvojil. Moja Narnia je na trening prišla dan po prihodu iz Nemčije in trenira, odkar ve zase. Če bi lahko, bi trenirala petkrat na teden,« se nasmehne inštruktorica mantrailinga.

Sky in Narnia se skupaj s svojo vodnico rada odpravita na vikend delavnice, čeprav enako veselo skačeta tudi ob enostavnejših mantrailing izzivih, da je le ona z njima. »To je dejavnost, pri kateri se pes in vodnik še bolj povežeta – oba sta aktivna, uživata, se učita in urita.«