Vsak izmed nas si želi, da bi starost preživel mirno in dostojanstveno. A življenje včasih prinese situacije, ko starejša oseba ni več sposobna sama odločati o svojih pravicah, premoženju ali zdravju. V takih primerih slovenska zakonodaja predvideva postopek postavitve odrasle osebe pod skrbništvo – odločitev, ki močno vpliva na življenje posameznika in njegove bližnje. Postavitev osebe pod skrbništvo pomeni, da ta oseba ne more samostojno opravljati nobenih ali določenih pravnih poslov oziroma da za določene pravne posle potrebuje odobritev skrbnika.
Odvzem opravilne sposobnosti je stvar sodišča, ne Centra za socialno delo
Družinski zakonik (DZ-1), ki se v praksi uporablja od leta 2019, je uvedel spremembe. Prej je sodišče odločilo, ali se odrasli osebi odvzame poslovna sposobnost (v celoti ali delno), Center za socialno delo (CSD) pa je nato tej osebi postavil skrbnika. Danes pa je postopek nekoliko drugačen: o vsem – torej tudi o tem, kdo bo skrbnik – odloča sodišče, ne več CSD.
S starostjo lahko nastopijo razlogi, da posameznik več ne more učinkovito poskrbeti za svoje premoženjske koristi. Najbolj pogost razlog je demenca. Takrat svojci navadno pričnejo opažati, da starostnik ni več sposoben racionalno presoditi posledic svojih dejanj in je njegovo premoženje zaradi tega ogroženo. To se kaže na različne načine, običajno so to večkratni dvigi gotovine v banki ali pri bankomatu, za katere starostnik ne zna pojasniti, zakaj je dvig opravil in za kaj je denar namenil; starostnik občasno ne prepozna več svojcev, zato je že večkrat z neznanimi osebami sklenil kakšen posel v svojo škodo; obljublja svoje nepremičnine osebam, ki niso njegovi družinski člani (sosedom, sorodnikom, ki pridejo na obisk), gre pa za nepremičnino, v kateri posameznik živi s svojo družino, ki je opravila tudi obsežna vlaganja v to nepremičnino in skrbi za njeno vzdrževanje, za ravnanje starostnika pa tudi ni razumnega razloga, saj družina zanj lepo skrbi in so njihovi odnosi dobri; pogosto si premišlja glede dediča svojega premoženja (oporoko spremeni vsakih nekaj dni in v njej vsakič postavi drugega dediča).
V takih primerih lahko svojci – zakonec, otroci, vnuki ali drugi bližnji – pri sodišču predlagajo, da se oseba postavi pod skrbništvo. Postopek lahko sproži tudi CSD ali celo sodišče samo, če opazi, da je nekdo morda v stiski.
Kako poteka postopek?
V postopku sodelujejo predlagatelj (na primer otrok, zakonec), oseba, ki naj se postavi pod skrbništvo (sodišče jo tudi zasliši), bodoči skrbnik (tudi njega sodišče povpraša) in center za socialno delo, ki poda mnenje o primernosti skrbnika. Sodišče imenuje tudi izvedenca – običajno psihiatra – ki oceni, ali je oseba še zmožna odločanja in ali je mogoče omejiti njeno sposobnost samo za nekatere posle, na primer za prodajo nepremičnin.
Na koncu sodišče izda sklep, v katerem določi skrbnika in natančno opredeli, katere posle lahko skrbnik opravlja namesto starostnika. Običajno je skrbnik bližnji sorodnik, včasih pa tudi Center za socialno delo, če primerne osebe ni.
Skrbnik ima zelo odgovorno vlogo. Skrbi za premoženje starostnika, plačuje račune, skrbi, da se denar porablja premišljeno, in zastopa starostnika pri sklepanju pogodb. Vendar pa mora za pomembnejše odločitve, kot je prodaja nepremičnine, pridobiti soglasje Centra za socialno delo. Svojo nalogo skrbnik opravlja prostovoljno in brezplačno, ima pa pravico do povračila stroškov (na primer potnih stroškov). Enkrat na leto mora CSD-ju poročati o svojem delu.
Da je oseba postavljena pod skrbništvo, se zaznamuje tudi pri njenih nepremičninah v zemljiški knjigi.
Občutljiva tema, ki terja odgovornost in razumevanje
Čeprav naj bi bil postopek hiter, ker gre pogosto za nujne primere, lahko traja tudi do pol leta ali dlje. Sodišče mora namreč zaslišati več oseb in pridobiti mnenje izvedenca. Stroški postopka (35 evrov sodne takse in strošek izvedenca) praviloma bremenijo predlagatelja, včasih pa sodišče odloči, da jih plača oseba, ki je bila postavljena pod skrbništvo. Kadar je postopek sprožil CSD ali sodišče, stroške krije država, če oseba nima sredstev.
Postavitev osebe pod skrbništvo je resen poseg v njeno pravico do odločanja. Zato se sodišče pri odločanju ne osredotoča le na to, ali je oseba izrazila željo po določenem skrbniku, ampak preveri, ali oseba sploh razume pomen in posledice svoje želje. Cilj je zaščita človeka – njegovega dostojanstva, pravic in premoženja – in hkrati iskanje ravnovesja med pomočjo in spoštovanjem njegove volje.
