Njeno umetniško delo temelji predvsem na flamenku, ki ga je študirala na priznanih akademijah v Madridu, danes pa ga Urška Centa v svoji edinstveni performativni govorici združuje s sodobnim plesom in glasbenim ustvarjanjem, predvsem na področju jazza. V svoji praksi raziskuje telo kot inštrument in način komuniciranja skozi gib, zvok in ritem. Pred petimi leti je soustanovila zavod za multižanrsko umetnost NEST, kjer deluje kot umetniška vodja. Od leta 2017 v Ljubljani vodi cikel Noches de Tablao, ki povezuje flamenko z drugimi glasbenimi kulturami in sodobnimi performativnimi praksami.
Ravnokar ste imeli premiero predstave Antologija krika II: Twister. Kaj je bil začetni impulz za ta projekt?
Antologija krika II: Twister je drugi del trilogije, ki jo zadnje obdobje skoraj dveh let ustvarjamo v Kolektivu NEST, ki ga tvorimo skupaj s kolegicama, plesalkama in koreografinjama Kristýno Peldovo in Tino Habun. Nastal je iz potrebe po povezovanju posameznice z drugimi avtoricami, saj je bila tu vsaj pri meni zelo prisotna nuja po ustvarjalnem pretresu, kar zagotovo kolektivno delo je. To namreč omogoča neko drugačno obravnavo metod dela, izraznega jezika in avtorske misli, drugačno vrsto odgovornosti pri ustvarjanju - ugotavljanje pozicije vodenja in sledenja, zaznavanje linearne ali kakšne druge demokratične hierarhije pa zahteva veliko zrelosti in predstavlja izziv, izkušnjo, ki ima veliko opraviti tudi s področji, ki so navidez onkraj dela, segajočimi v nas kot osebe, ljudi. Potreba po delu v kolektivu vznika iz prostora, ki daje prednost pomenu skupnosti pred individualnostjo.
Kako zanimivo, da ravno v času, ko skupnosti propadajo, saj je družba vse bolj individualizirana, poudarjate pomen kolektivnega dela in skupnosti!
Če govorim zgolj o sebi, me je vedno bolj strah zaprtosti same vase, samozadostnosti lastnega ustvarjalnega sveta, zato v naše sodelovanje vstopam z željo, da v svoje avtorsko delo omogočim nove vstope, vpoglede, da s kolegicami in kolegi med seboj delimo na zelo neposreden, odprt način.
Kaj je osnovna ideja vaše trilogije?
Trilogija raziskuje stanje naše plesne skupnosti. S soustvarjalkama ustvarjamo zbirko krikov - krikov po manku prostorov, tako uprizoritvenih kot vadbenih, po ustreznejšem financiranju, po spoštovanju našega umetniškega poklica. Predstava Twister vsebinsko povzema ustvarjanje na spolzkem terenu, kjer vladajo negotovost, konstantna sprememba, prilagodljivost preko meja sprejemljivega, pretirana odvisnost od zunanjih faktorjev, zaradi katerih imamo vedno občutek, da delamo tik pred zdajci in na način samoizčrpavanja. Priča o samoangažiranju do roba zlorabe lastnega telesa za namen dela. O nenehnosti našega gibanja in prevzemanja neštetih vlog, da omogočimo obstoj lastnega poklica. Na drugi strani pa občutek nepomembnosti za družbo, parazitskosti, kot nam je marsikdaj očitano s strani določenih političnih agend, ki spodbujajo kolektivno nestrpnost in slepoto za marsikaj, kar zame nosi pomembno vrednost za človeštvo. Predstava "twista" - izkrivlja in obrača logiko. Na tem mestu obravnava tudi obstoj digitalnega sveta, ki vse bolj nadomešča svet oprijemljivega, minljivega, telesnega in unikatnega. Odvija se v prostorih Galerije Vžigalica in išče simbiozo z obstoječo razstavo Keiko Miyazaki Ljubezen ne plačuje najemnine.
Najlažje je kritizirati, to znamo najboljše od vsega
Kako je prišlo do povezave s to razstavo?
Twister je imel že pred tem sodelovanjem vzpostavljen svoj lok in jezik, razstava pa je v končni fazi projekta nastopila kot podporno okolje, ki skozi instalacije o nujnosti skupnosti kot preživetveni tehniki in zahtevnih pogojih sodobnega potrošništva razmišlja zelo podobno kot me, a vseeno po svoji samostojni vsebinski poti. Obema je skupno izražanje stiske življenja in dela skozi prepletanje motivov kapitalizma - neizprosno časovno dimenzijo dela dandanes, diktat učinkovitosti, uporabnosti in pridobitnosti, posledično izčrpanost in padanje vrednosti umetnosti, starajočega se telesa in vsega, kar na videz ne omogoča neposredne zadovoljitve konzumenta. S prvim delom trilogije z naslovom Vrečka presenečenja smo zavile drugam - naredile smo predstavo v obliki štiridnevne prednovoletne zabave, ki na različnih ravneh preizprašuje prostore ustvarjalne svobode. Potekala je v gledališču brez ustrezne infrastrukture, elektrike in izvedbenih pogojev, ki bi se mnogim zdeli samoumevni. Razkrivala je problem marginalizacije sodobne plesne umetnosti in se ji uprla, kakor je le lahko in brez zavzemanja pozicije žrtve. Iskale smo in še vedno iščemo moč. Preko javnega poziva smo povabile k sodelovanju mlade vizualne umetnice v pomanjkanju, podobnem našemu, in organizirale razstavo njihovih instalacij, ki so ob večerih postale del naše scenografije.
Obremenjena sem s težo dogodkov v svetu
Bi rekli, da je trilogija nek odmik od tistega, kar ste počeli prej?
Moje delo je bilo vedno povezano s flamenkom kot z mojo prvo strastjo in izobrazbo, a ustvarjam tudi v sodobnem plesu in koreografiji, iz česar sem diplomirala. Trilogija jezika flamenka trenutno ne rabi, ker se naše sodelovanje v kolektivu spleta v drugih gibalnih poetikah, v katerih smo si bolj skupne, zato se izraz flamenka v trilogiji pojavi samo toliko, kolikor je ta nerazdružljiv del mene same.
In kakšna je Urška v tem trenutku?
Kot človek postajam vedno bolj zaskrbljena, obremenjena s težo dogodkov v svetu. Morda so to moja leta: zgodnja trideseta nikakor niso starost, a za sabo puščajo naivno, akutno fazo mladosti in treba se je soočati s padcem nekaterih lastnih idealov o življenju, poklicu, svetu. Na nek način odteka mladostniški egocentrizem. Tu je ta čas, ko čutim, da mora aktualno gledališče enostavno izrazito reflektirati svoje okolje. Izogibanje resničnosti in zatekanje v iluzijo se mi zdita nepotrebna v tem obdobju, ki ga pretresajo naša indiferentnost do vojnih grozot, brezmejne mehanizirane zlorabe živih bitij in narave za človeško korist, strmo padanje vrednosti intelekta, preveliko zanašanje na umetno inteligenco, zavajajoč digitalni svet, obupne politične farse, ki za seboj skrivajo ideologije, za katere bi mislili, da so davno pretekle, hranjenje mizoginije in njeno spreminjanje barv, podnebne spremembe in še in še. Naš svet ni okej in potrebujemo močno soočenje s temi temami, moramo nagovoriti grozovite vrzeli, ki sevajo med sprejemljivim in nesprejemljivim. Jih napolniti z artikulirano vsebino in zavzeti svojo pozicijo. Marsikdaj se vprašam, kako in kdaj se je zgodilo, da nas postaja strah misliti. Medtem pa skozi ekran mobilnega telefona vase prenesemo toliko …
V iskanju veselja
Dogajanje v svetu je torej vaše izhodišče. Kako pa sicer poteka vaš ustvarjalni proces - od ideje do odra?
Najbolje delujem tam, kjer se čutim nagovorjena. Blizu mi je introspekcija, v kateri iščem smisel v širši družbeni sliki in odnosu do drugih. Vedno iščem veliko ustvarjalno preizkušnjo zase, morda se že patološko poskušam naučiti nekaj novega. Trilogija se je na primer pričela kot misel na papirju, se nadaljevala kot serija srečanj in debat, ki so izostrile tematiko, in se potem prenesla v fizično raziskovanje na vajah s soustvarjalkama in pridruženimi sodelavci, med katerimi sta glasbenika, dramaturg, kostumografinja, oblikovalec in drugi. Veliko je bilo tipanja na slepo, eksperimentiranja, poskušanja in neuspehov, potrebe po opustitvi materialov in idej, tudi nuje, da sprejmemo principe Kill your darlings, da nastane nekaj učinkovitega. Najpogosteje me slepo zanese v iskanje lepote, tega sem navajena, šele v zadnjih obdobjih pa se učim, kako ravnati z njo, da dobi potrebni učinek. Veliko je tudi prepoznavanja kvalitet soustvarjalcev in iskanja načinov, da so te potencirane. Oder pa je vedno nova izkušnja. Če morda povzamem kar trilogijo, je prvi del komuniciral z občinstvom zelo performativno, kar je od mene zahtevalo trening jasnosti komunikacijskih veščin in obnašanja z gledalci. Drugi del sestavljata čisti gib in telo, zato je bil trening usmerjen vanju, hkrati pa tudi v telesa občinstva in ga zato razumem tudi kot nekakšno koreografsko predvidevanje odzivanja ljudi na ples. Veliko smo se spraševali, kako se bodo odzvali, da bo sploh mogoče izvesti določen prizor. Kako se bodo postavili v prostor, koliko blizu si bodo upali, kako bo deloval faktor sočutja, kaj bo to, kar bo pritegnilo njihovo pozornost in koliko časa ta traja. Od naju s Kristýno Peldovo, s katero skoraj celo predstavo nastopava z zakritimi obrazi, odtujeni in slepi, zahteva poseben stadij zaznavanja okolice in naju samih. Ustvarjalni proces glasbenih projektov, ki predstavljajo drug pomemben del mojega dela, je tu postopkovno drugačen, saj me najprej zanima investicija v lastno tehnično znanje, sposobnost interpretacije, zanimivost kompozicije, potem morda vsebina besedila in celokupna zaokroženost projekta. Izvedbeni del na odru kasneje predstavlja tisti užitek, posledico, ko se manifestirajo dobre vaje in proces, za katerega je bilo dovolj časa. Življenjska doba glasbenih projektov je tudi veliko daljša od tistih koreografskih, saj je njihova potrošnja večja, zato je preko njih možno bolj kontinuirano "rasti na odru".
Kaj vas trenutno - poleg družbene kritike - najbolj navdihuje kot umetnico?
Družbena kritika me ne navdihuje, ampak je potrebna. Zares me navdihuje občutek svobode. Zadnje čase tudi iskanje vsakršnega veselja. Poleg tega pa sodelavci, od katerih lahko prevzemam dobre prakse in jih občudujem zaradi njihovega znanja, sposobnosti in razmišljanja.
Kako sploh izbirate sodelavce za svoje projekte?
Všeč so mi ljudje, ki so prizemljeni, predani svojemu poklicu, visoko storilni in hkrati neskončno inspirativni zaradi ustvarjalne moči. Cenim družbo takih, ki znajo z nevidnimi energetskimi lovkami omiliti moj naravni perfekcionizem in mi ponuditi prostor, ki ga potrebujem, da opravim sama s sabo in svojimi strahovi.
Kako pa taka perfekcionistka reagira na kritike - vas motivirajo ali vznemirjajo?
Kritike so neizogiben del poklica in prisotne tudi pri vsakršnem iskanju unikatnosti. Učim se, kako se jih ne bati, kako jim ne pustiti, da mi pridejo do živega, in jim dati pravo hierarhično mesto v iskanju vrednosti svojega dela in konec koncev tudi sebe kot osebe. Najlažje je kritizirati, to znamo najboljše od vsega. V mojem okolju se kritizira vse in vsakogar, redkokaj zadosti pričakovanjem ljudi. Najhuje je, da pogosto tudi zaradi tega postanemo svoj prvi sovražnik mi sami. Če iščeš svobodo, ne išči potrditve v očeh drugih, išči znotraj tega, kar sestavlja tvoje veselje.
Ne želim hraniti stereotipov o flamenku
Kaj vas je kot plesalko pritegnilo prav k flamenku?
Najprej njegova drugačnost od tega, kar sem kot plesalka poznala prej, v nadaljevanju sledenje intuiciji in želji, da mu pridem še bližje. Zaznala sem ga kot prakso, ki omogoča izrazito samostojnost in kjer sta samosvojost in edinstvenost dobrodošli kvaliteti.
Kaj pa vam pomeni danes?
Danes, 22 let po tem, odkar sem začela z njim, se marsikdaj vprašam, kaj čutim do njega, saj je bil nekoč klic tako močan, da sem mu sledila v Madrid, še prej po različnih delavnicah in seminarjih v Andaluziji, v vsej možni literaturi in gradivih, ki sem jih našla, po spletu … Zdaj ko obstajam tudi v drugih ustvarjalnih svetovih, na novo definiram svoj odnos. Eno ostaja - ko sem v družbi "flamenkogovorečih" ljudi, sem doma in vse dobi svoj smisel. Predstavlja mi polje svobode in igre, srečanja z ljudmi in motivacije za kuratorsko, koreografsko, glasbeno in pedagoško delo. V NEST-ovi plesni šoli redno učim različne skupine ljudi in v veselje mi je deliti na tak način.
Kako ohranjate ravnovesje med spoštovanjem tradicije in sodobnim pristopom?
Seveda je na mojem seznamu najbolj navdušujočih umetnikov kar nekaj poznanih, že pokojnih legend, precej pa tudi inovatorjev. Zasledovanje tradicije je zame preteklo obdobje, v katerem sem se mnogo naučila in pridobila globok vpogled v sistem flamenka kot glasbenega plesa, tuje etnične kulture in odrske umetnosti. Razumem ga kot nujno postojanko, ki mi je zgradila bazo, iz katere zdaj črpam in se odločam, zakaj in kako želim nekaj narediti po svoje. V ciklu Noches de Tablao, ki ga kuriram že deveto leto, iščem predane ustvarjalce, ki razmišljajo s svojo glavo, inovatorsko predstavljajo nove podobe flamenka, premorejo veliko univerzalnega znanja o glasbi in plesu, preobražajo, navdihujejo in navdušujejo. Ne sledim temu, kar ljudje že poznajo in bi nedvomno pritegnilo mase, saj ne želim hraniti stereotipov o flamenku.
Ali je plesanje za vas tudi oblika raziskovanja identitete?
Ples je zame nerazdružljivo povezan z identiteto. Kljub treningu enakosti s kom drugim, bo tu vedno specifika, ki bo gib posameznika delala edinstvenega. Ples je inherentno povezan z enim neponovljivim in specifičnim telesom, umom in če hočeš slednjega poznati, moraš poznati sebe.
Že v začetku ste omenili izzive, s katerimi se soočate kot samostojna ustvarjalka. Bi rekli, da je plesalcem na svobodi še posebej težko?
Refleksija lastnega položaja je vedno precej v ospredju življenja. Sploh zame je delo na področju sodobnoplesnih umetnosti včasih samotno, saj o njem pogosto težko debatiramo in ga znotraj plesne skupnosti ali neke širše stroke ne obravnavamo tako, kot bi se mi zdelo prav. Manjka nam podpornih mehanizmov. Manjka nam institucija, ki bi nas zares združevala. To bi lahko bila tudi akademija … Trenutno smo dobesedno v fazi praznovanja, saj poteka slovenski bineale sodobne plesne umetnosti Gibanica, pri katerem smo partnerji tudi v zavodu NEST, ki ga vodim, a so pogoji, v katerih bienale nastaja, težki in nesorazmerni z gledališkimi festivali. A kljub vsemu je to praznovanje plesne skupnosti, ustvarjalnosti, dosežkov, rezistence. Slovenski ples ima svojo realnost, izven bienala deluje v malih skupnostih, vse prevečkrat oddaljenih od drugih. Sodobni flamenko je bil še do nedavnega kot od kopna najbolj oddaljen otok, a premiki so in nanje gledam spodbudno. Tukaj so ljudje, ki se trudijo, da bi ples kot umetnost prosperiral, in v tem delujejo kot tvorniki skupnosti in napredka. Če se ozrem izven prostora ustvarjalcev na stran širše javnosti, razmišljam, da včasih kljub polnim dvoranam, navdušenemu občinstvu in taki vrsti uspešnosti ples in umetnost koreografije delujeta nevidna in nepomembna, odmaknjena od drugih svetov gledališča. Slovenski ples po kvaliteti ni majhen in morali bi obstajati boljši sistemski pogoji, da bi predstave dosegale standarde za vrhunskost, da bi imele pogoje za relevantnost za mnoga občinstva in mednarodno vidnost. Ples kot umetnost prejme premalo spoštovanja in posluha. In tudi plesni ustvarjalci si zaslužimo več spoštovanja do našega znanja, časa in investiranja celotnega telesa in biti nagrajeni za delo, ki ga opravljamo na odru kot izvajalci, avtorji, pedagogi, svetovalci za gib, pogosto tudi producenti predstav, organizatorji, kuratorji ... Smo povečini popolnoma samostojni, samozaposleni in brez varnosti, samoumevne v drugih umetniških institucionalnih poklicih. Ples vidim kot enakovrednega dramskemu gledališču, glasbi, lutkam, vizualni umetnosti … To izpostavljam, ker je stiska plesnega poklica res nesorazmerna s temi drugimi področji.
Kako gledate na vlogo ženske kot umetnice v današnji družbi?
Mislim, da je glas ženske umetnice s svojo telesno, čustveno in intelektualno prisotnostjo bistven za družbeni dialog. Po eni strani živimo v času, ko so ženske v umetnosti bolj vidne, slišane in cenjene kot kdajkoli prej. Po drugi strani so še prisotne strukture, ki nas silijo v dokazovanje, upravičevanje, žongliranje med avtorsko svobodo in tradicionalnimi pričakovanji družbe. Pomembno je delovati iz prostora integritete in se ne podrejati zunanjim pričakovanjem, temveč iz njih ustvarjati vprašanja, prostore srečevanja in transformacije teles, ki so bila zgodovinsko utišana - predvsem ženskih.
Kdaj pa ste prvič pomislili, da bi bili poklicna plesalka?
To sem skozi flamenko čutila že od nekdaj, želja pa je postala oprijemljiva v gimnaziji, a so mi doma manjkale kakršne koli študijske možnosti, saj takrat pri nas ni bilo akademije za ples. Nadomestek ljubezni do gledališča sem želela najti v AGRFT, a sem se na koncu odločila, da grem v Madrid, kjer sem bila na dveh akademijah flamenka in v precej širšem in mednarodnem okolju, kot je bilo to mogoče v domačem okolju.
Kaj si želite v prihodnjih letih raziskovati na odru?
Marsikaj. Vlečejo me tako koreografske predstave kot bolj v glasbo usmerjeni projekti, kjer se lahko preizkušam v različnih vlogah. Zagotovo je ena izmed najlepših priložnosti, ki se mi obeta za dan žena prihodnje leto, samostojni koncert z Big Bandom RTV Slovenija in gosti v SNG Drama. To bo edinstven projekt, ki v center postavlja ples in tolkalsko vlogo plesalca flamenka, ob tem pa različne poetike projektov, ki jih razvijam z zasedbo Sentido Project, Joštom Lampretom, Domnom Novakom in Guillermom McGillom, enim izmed pionirjev žanra jazz flamenco, s katerim mi je res posebna čast stati skupaj na odru. Priložnost odpira krila mojemu dolgoletnemu sanjarjenju in ljubezni do jazza.
Kako skrbite za svoje telo in um, ko niste na odru?
Naša telesa so minljiva, staranje prinaša spremembe in konstantno iskanje novega. V teku je sprejemanje nove realnosti in to je velika šola zame. Zadnje obdobje je zaznamovala izgorelost in posledično prilagajanje vsakdana na neke druge obrate. V preteklih letih sem bila neprizanesljiva do svojega telesa, zato zdaj na novo gledam v svoje vsakodnevne rutine, navade, občutke, kot sta zaznavanje bolečine, lakote in utrujenosti. Učim se prisluhniti telesu, gojiti empatijo do sebe in to je mogoče samo tako, da um in telo razumem kot nekaj nerazdružljivo enovitega.
Kaj vam pomeni tišina?
Zelo dobrodošlo prijateljico, h kateri grem vse pogosteje na kavo.
Kje najraje plešete - v gledališču, v studiu, na prostem
Najlepše je plesati po krajih, ki si jih v studiu obiskal že stokrat, pa jih na odru vseeno obiščeš kot prvič. To doživetje znane svobode je prelepo. Tako v flamenku kot v bolj sodobnoplesnem gibu se veliko ukvarjam z improvizacijo, v kateri je vsaka izkušnja plesa prežeta z drugimi izkustvi. Lepo je plesati tudi z drugimi plesalci, se z njimi srečati v studiu ali pa na odru. V NEST-u razvijamo projekt Konstelacije, improvizirano plesno predstavo z veliko ustvarjalci, kjer gre ravno za to - ljubezen do plesa skozi različne strukture generacij in umetniških izrazov, v okolju studia, gledališča ali odprtih prostorov.
