Gozdna terapija: V visečo mrežo v gozd, možgane na pašo

Ste objemali drevesa?" Tak je bil najpogostejši odziv, ko sem povedala, da sem se na turi za novinarje, na katero so povabili v Slovenski turistični organizaciji, udeležila gozdne terapije. Kdor želi, če tako začuti v tistem trenutku, lahko tudi objema drevesa, se tako poveže z gozdom in s svojimi mislimi. Pravzaprav ni posebnih pravil. Gozdni terapevti in terapevtke posamezno skupino sicer usmerjajo, dajejo povabila, kakor rečejo ene vrste nalogam, ki jih pripravijo. Toda vse je prostovoljno, kdor ne želi slediti, početi tega, k čemur ga torej povabi terapevt, mu ni treba. Vsak tudi povsem prostovoljno deli svoja doživljanja, misli s skupino. Lahko pa jih zadrži zase.

Priložnost za zavestno doživljanje

Gozdna terapija se pri nas šele uveljavlja, v svetu pa ni novost. Sodobni način življenja, zaznamovan s hitenjem, stresom in nenehnim pritiskom, nas vse bolj oddaljuje od naravnega okolja in notranjega miru. Eden od pristopov, da se spet bolj povežemo z naravo in ob tem umirimo, izboljšamo svoje počutje, je gozdna terapija, praksa, ki temelji na zavestnem in čuječem bivanju v gozdu. Gozdna terapija ali šinrin-joku (izhaja iz Japonske, kjer mu rečejo gozdna kopel) ni ne športna aktivnost ne naravoslovni izlet, na katerem bi spoznavali vrste dreves ali drugo rastlinstvo in živalstvo gozda. Je priložnost za umirjeno, zavestno doživljanje narave z vsemi čuti. Da začutimo ritem gozda, vonj, zvoke in življenje, ki ga obdaja.

Vodnice in vodniki gozdne terapije poudarjajo, da terapevt v bistvu ni človek, ki vas tja usmeri, temveč je gozd sam terapija. To je pri naši izkušnji izpostavila tudi certificirana vodnica Združenja za naravo in gozdno terapijo dr. Petra Draškovič Pelc, ki nas je vodila skozi delček čudovitih gozdov na Kočevskem. Tudi ona je začela kariero v znanosti, pa to potem opustila oziroma določena znanja tudi prenaša v delo kot gozdna terapevtka in lokalna vodnica. Ob tem je še fotografinja, izvaja tudi opazovanja medvedov in nam je tako pokazala tudi njegove sledi na enem od dreves. Obenem pa nam je kot ženska številnih znanj in spretnosti na koncu čaj postregla iz svojih unikatno izdelanih keramičnih lončkov in vrča. Vsak kos je nekaj posebnega, vsak s svojim pečatom delčka podobe iz narave. Tudi tega se je mogoče učiti pri njej. A morda delo z glino pride na vrsto v bolj hladnem delu leta. Na topel, sončen jesenski dan smo se z veseljem podali v gozd. Čeprav je treba dodati, da gozdno terapijo izvajajo v vseh letnih časih, skorajda v vsakem vremenu. Vsakokrat je gozd nekoliko drugačen, poseben.

Ni le sprehajanje po gozdu

Gozdni terapevti torej zgolj "odpirajo vrata" - udeležence s pomočjo preverjenega pristopa vodijo k pristnemu stiku z naravo. Seveda se tudi ob tem pojavi pomislek, češ, saj se znam sam(a) sprehajati skozi gozd. Toda običajno to počnemo z določenim namenom, da bi dosegli želeno število korakov v dnevu, sprehodili psa, v miru opravili kakšen telefonski pogovor ... Pri tem, tako imenovanem terapevtskem sprehodu vsega tega ni. V gozdu smo zato, da ga opazujemo, se mu posvetimo, brez telefona, da se premikamo počasi (ali pa mirujemo) in spremljamo, kaj je okoli nas.

Področje gozdne terapije ali kopeli, kakorkoli že to poimenujemo, v svetu ni nekaj povsem novega. Zaradi preverjenih pozitivnih učinkov jo tudi v naši državi že vpeljujejo v šolski prostor. V Biotehniškem centru Naklo je na primer z novim šolskim letom na voljo tako dijakom in študentom kot zaposlenim in obiskovalcem.

Raziskave namreč dokazujejo, da ima redno obiskovanje gozda številne pozitivne učinke na fizično in duševno zdravje. Že po dveh do treh urah tedensko v gozdu se zniža raven stresnih hormonov, okrepi imunski sistem, poveča energija in ustvarjalnost, izboljša spanec in zmožnost pomnjenja, zmanjšajo občutki depresije, anksioznosti ali jeze, poveča občutek smisla in povezanosti.

Na Japonskem zdravniki gozdno kopel že predpisujejo kot dopolnilno zdravljenje. Dr. Qing Li, ki že desetletja raziskuje vpliv gozdov na zdravje človeka, pravi: "Ko smo v naravi, se zdravje izboljša. Ko smo od nje ločeni, se poslabša." Posamezna gozdna terapija običajno traja dve do tri ure in je primerna za vsakogar. Posebnih veščin ne potrebujete, le sprejemanje novosti in pa seveda primerna oblačila, da nas, zlasti v bolj hladnem delu leta, ne zebe, kajti res se umirimo in upočasnimo, s tem pa nas torej lahko še bolj zazebe.

Po povabilu skupni krog

Srečanje se začne z umirjanjem in kratko vajo, da ozavestimo, kje se nahajamo. Sledi počasna hoja skozi gozd ter več povabil - usmeritev, ki spodbujajo zaznavanje z vsemi čuti, poslušanje, opazovanje svetlobe, premikov in senc, lahko se, kakor že omenjeno, tudi dotikamo dreves, listja, mahu ... Po vsakem povabilu sledi skupni krog, v katerem lahko udeleženci, če želijo, delijo svoje vtise. Srečanje se zaključi s čajanko - simbolnim vračanjem iz gozda nazaj v vsakdan.

V Sloveniji je mogoče pridobiti licenco na Višji strokovni šoli za kozmetiko in velnes v Ljubljani, gre za verificiran študijski program. Udeleženci so deležni veliko predavanj, pred podelitvijo morajo tudi opraviti več testnih terapij. Lani so gozdne terapevtke in terapevti, združeni v skupnost Gozdna terapija Slovenija, ob mednarodnem dnevu gozdov, 21. marca, povabili, da se zainteresirani znova povežejo z naravo, zato so po Sloveniji pripravili brezplačne vodene gozdne terapije.

Pri združenju lahko tudi preverite, kje kdo na vašem koncu izvaja gozdno terapijo, in jo še sami preizkusite. Naj bo to priložnost, da na gozd pogledate kot na prostor življenja, zdravja in navdiha, kot nekaj mogočnega. In morda, ko se bomo naslednjič sprehajali med drevesi, vprašanje, ali ste objemali drevesa, ne bo več zvenelo posmehljivo. Ko pa boste povedali še, da ste v gozdu uživali in se sproščali v viseči mreži, kakor smo mi, vam bodo za povrh še zavidali.