Sopotniki in sodelavci umetnika in spodbujevalca scene so v galeriji Urban v Mariboru govorili o ustvarjalnem kometu, katerega umetniško zapuščino je treba ohraniti. Da si glasbenik, založnik, slikar in grafični oblikovalec zasluži ulico in poimenovanje kulturnega centra, so menili. Mario Marzidovšek (1961-2011) je bil iz Poljčan, živel v Slovenski Bistrici in v Mariboru in zelo vplival na okolje, v katerem je ustvarjal. V Mariboru je med letoma 1984 in 1988 kot glasbenik, povezovalec in izdajatelj združeval umetnike, jih prek akcij, ki jih je organiziral, spodbujal k delovanju, predvsem za glasbenike je zmerom našel nov izziv. Izdajal je kasete, v in ob časopisu Štajerski poročevalec zbral ljudi, povezal mariborsko in celjsko sceno. Njegova založba MML je izdala več kot devetdeset kaset, v Sloveniji najbolj odmevna je bila Štajerska kompilacija. Najznamenitejši koncert je imel na Rotovškem trgu leta 1987. Bil je slikar, grafični oblikovalec, ukvarjal se je z mail artom, xerox artom in drugimi tehnikami.
Kulturni center Maribor se je umetnika spomnil z razstavo njegovih likovnih del, izdanih plošč z njegovo glasbo, njegovih plakatov, grafičnih del in s pogovorom o njem ob zaključku razstave. Na okrogli mizi so sodelovali njegovi sodobniki, sodelavci Jože Kos Grabar, Dušan Hedl, Milko Poštrak, Rajko Muršič in kustosinja Meta Kordiš, ki je o njem raziskovala za razstavo o mariborski sceni v osemdesetih.
V delavskem plašču z "zihercami"
Milko Poštrak je Maria Marzidovška opazil na ulici v domači Slovenski Bistrici, kamor se je v svojem študentskem obdobju vračal iz Ljubljane. "Bil je v delavskem plašču z 'zihercami'." Pa ni bil samo po videzu zanimiv, poseben, ampak tudi po tem, kaj je govoril, počel, kako žuriral. Imel je veliko zbirko plošč. "Poslušal je tudi Milesa Daviesa." Agartha, ena od obema ljubih Milesovih plošč, je z zamenjavo za drugo od Milka priromala k Mariu. Poštrak je tudi šel z njim v Ljubljani v prostore slovenskega društva likovnih umetnikov, kamor je nesel pokazat sliko, da je postal član.
Dušan Hedl se spominja, da se je Marzidovšek pojavil na alternativni sceni leta 1984, v istem času kot CZD. Z njim se je veliko družil ob pripravah na koncerte, na koncertih, ob delanju fanzinov. "Z njim je vse prešlo na višje obrate, pospešil je dogajanje, kar smo si zastavili, je bilo narejeno, zanj je bilo vse mogoče." Snemanje Štajerske kompilacije je z minimalno opremo izvedel profesionalno, z natančno določeno in izvedeno časovnico, izdelek ima zdaj veliko vrednost. "Njegova založniška dejavnost je spremenila Slovenijo in s produkcijo najsodobnejših glasbenih zvrsti segla daleč v svet."
Tudi glasbeno je bil zanimiv po Evropi in drugod v svetu. Hedl je v Galeriji 88 organiziral Marzidovškovo svetovno razstavo mail arta. "Stene dveh prostorov galerije v Orožnovi ulici so bile polne njegovih umetniških dopisovanj s svetovnimi ustvarjalci." Po razstavi so dokumenti ostali v prostorih galerije in se niso ohranili. "Bil sem navdušen nad njegovim delom, skeniral vse, kar je počel, najbolj njegov pristop k ustvarjanju koncertov s plakati in drugim, kar se mu je za dogodke zdelo pomembno narediti."
Rajko Muršič je Marzidovška spoznal v zenitu delovanja. "Ogromno je dal, bil je radodaren, s svojim delom nas je sproti obdaroval. Dajal nam je energijo, v tistem času smo začutili duha, ki je presegel okvirje tistega, kar nam je bilo do takrat dano. Bil je genij najpreprostejšega, najelementarnejšega tipa, loteval se je stvari onkraj svojih zmožnosti in jih tudi nekam pripeljal. Bil je vulkan, iz katerega je vrelo, nekaj, kar redko doživiš. Zaposlen je bil v Pinusu v Račah kot kemijski tehnik in se z avtobusom vozil v službo, po njej je ogromno ustvaril." Imel je veliko posebnih zamisli. "Govoril je, da bi se fotografiral v policijski marici - in je to naredil." Performans se je začel tako, da je legel sredi križišča v Ljubljani na cesto. "Posnetka s ceste in iz marice sta potem bila vodilni grafiki v njegovih publikacijah in v mail artu."
Muršič je njegova glasbena izhodišča našel pri nemških elektronskih ustvarjalcih s prehoda iz 70. v 80. leta prejšnjega stoletja, v konceptualistični in avantgardni umetnosti dvajsetega stoletja, v umetniškem vrenju zgodnjega 20. stoletja, pri Schönbergu, v italijanskem bruitizmu, v glasbi strojev, absolutni glasbi, minimalizmu, pri Pendereckemu, Stockhausnu in še kje. V tujini so v glasbenih publikacijah pisali, da izvaja nitroglicerinske delavske performanse, ropotno glasbo, poznoindustrijski kaos-red, da raziskuje zvok, dela živce parajočo industrijsko glasbo. Njegov minimalizem je zaradi malo naprav, s katerimi je pesmi izvajal, in ne zaradi zvokov, ki jih je veliko.
Meta Kordiš posebej opozarja na njegovo ukvarjanje s performansi, hapeningi, da je bil povezovali člen. "Grafično podobo si je izdelal in bil dosleden pri tem, uporabljal je princip naredi sam, imel je distribucijsko založbo, delal je vizualno poezijo, imel je občutek za oblikovane in sporočilo, preizkušal je action painting, z 'bormašin'o in železno ploščo v roki, imel je močno vizualno govorico."
Visoko energetski jedrski kolibri
Jože Kos Grabar ima v svoji zbirki Marzidovškove kasete in tudi pisno komunikacijo. "Spoznal sem ga leta 1985, ko sem po vrnitvi s študija v Ljubljani v Mariboru nadaljeval pisanje o sceni, ocenjeval plošče, koncerte. "Mario me je povabil k sodelovanju v Štajerskem poročevalcu, za katerega je razpisal natečaj za naslovnico." Leta 1987 je za beograjske Potkulture napisal tekst, v katerem je Marzidovška opisal kot večplastno umetniško osebnost, pohvali njegovo lucidno virtuoznost, minimalistično elektronsko glasbo. "Njegovo ustvarjanje je bilo en sam multimedijski projekt. Vplival je na glasbo v Sloveniji in Jugoslaviji. Zadeti je skušal center vsega. In mu je uspevalo. Njegovi produkcija, znanje in glasbeno ustvarjanje so bili zame presenečenje, bil sem priklopljen na Radio Študent v Ljubljani, dober konzument, seznanjen s svetovno glasbo in potem spoznal, da Mario pozna vse tisto, kar sem poslušal. Bil je nadgradnja tistega, kar je slišal na RŠ, še korak naprej. Vpleten v svet bolj, kot bi si kdorkoli mislil, ni bil samo eden od členov, ampak organizator."
Za nekatere kompilacije je naredil mednarodni razpis, tako so mu pesmi poslali tudi iz Japonske in ZDA. Pet let pred internetom je izvajal dopisne koncerte, imel v San Antoniu v ZDA dopisno razstavo. Po pošti sta z opisovalcem izmenjala posnetke in izvedla v živo skupaj koncert. Njegova založba MML je imela v svetu 600 ali 700 rednih odjemalcev, ustvarjalcev in založb. "Izkazoval se je kot vizionar, govoril je, da moramo v Mariboru narediti šolo, akademijo resne glasbe. Koncert v Nigradu 15. novembra 1985, ki ga je spodbudil, je bil formacijski dogodek scene, za spoznavanje, za formiranje kulturnega kolektiva, da smo začutili drug drugega." Marzidovškovi nastopi so bili intenzivni. "Bil je visokoenergetski jedrski kolibri, na nastopu na Tratah ga je vrglo na tla in ga treslo od silne energije, ki jo je imel v sebi. Bil je zvezda repatica, komet, žal je prekratko sijal, a s takšno silno energijo ne moreš dolgo svetiti, ker se izčrpaš. Bil je ena redkih oseb, ob kateri si vedel, da bo naslednja beseda ali gesta zanimiva, kreativna, da bo to improvizacija, ne nekaj klišejskega - da se bo dogajalo, da bo napetost v zraku. Zmerom je bilo nekaj kreativnega, zanimivega, tisto je bil čas, ko življenje doživljaš polno. Zaradi tega so take osebe dragocene, a seveda redke."
Pa ni bil samo po videzu zanimiv, poseben, ampak tudi po tem, kaj je govoril, počel, kako je žuriral
Mario je bil organizator, strateg, vizionar, pokrival je polje produkcije in edukacije, raziskoval modulacije, vibracije, mejne glasbene izraze - in Jože Kos Grabar se spominja tudi enega njegovega opozorila: "Glasba je nevarna. Če greš pregloboko, se ti lahko zmeša." Glede na velikopoteznost idej in širino, ki jo je premogel, je v Sloveniji imel premalo resursov. "Čeprav je po izzivalnosti in radikalnosti sodil k punku, je bil na pretežno punk sceni sopotnik, ni imel dovolj glasbeno sorodnih duš. Zato je leta 1988 šel v tujino, na Nizozemsko, v Belgijo, v Nemčijo. Ko se je vrnil, o tem, kaj se je tam dogajalo, ni govoril. Bil je samo zagrenjen. Milku Poštraku je leta 1989 napovedal hude čase. "On si bo kupil bicikl in se odpeljal stran, v Istanbul, Carigrad ali Bizanc, ne spomnim se več, kako je mesto poimenoval. Potem je šel na zadnji vlak za Poljčane."
Marzidovškova mati je Dušanu Hedlu povedala, da je iz tujine prišel odklopljen. "Da bi lahko bile droge, je rekla, čeprav je bil negativno nastrojen do njih." Nekaj so mu v zvezi z njegovim ustvarjanjem očitali, ga obdolžili, kar so ga napačno razumeli, zna biti, da kaj z nacistično estetiko, kar je bilo pri nas nastavljanje ogledala sistemu. Potem je živel v slabih razmerah, tudi še nekaj snemal, tri pesmi čakajo na objavo, in umrl prav v času, ko je pri Subkulturnem azilu nastajala njegova vinilna plošča Utimative.
Pričevalci z okrogle mize menijo, da si Marzidovšek v Poljčanah, Slovenski Bistrici in v Mariboru zasluži spominska obeležja, poimenovanje ulice po njem, Dušan Hedl je predlagal, da bi kulturni center Rotovž postal Kulturni center Maria Marzidovška, ker je prav na tistem trgu imel kultni nastop. Štiri ali pet let je živel in ustvarjal v Mariboru in spremenil to okolje bolj kot mnogi drugi, ki imajo pomnike, so se strinjali (so)govorniki.
