Ko so delavci Komunale Novo mesto pred dnevi v spremstvu policije zaprli nelegalne vodovodne priključke v romskem naselju Brezje in največjim dolžnikom omejili porabo vode, se je znova odprlo vprašanje, kako (ne)učinkovito država in lokalne skupnosti pristopajo k reševanju romske tematike. Dogajanje v Brezju, kjer se Romi ukvarjajo z vprašanjem osnovne preskrbe s pitno vodo, razkriva velike razlike med jugovzhodom in severovzhodom države – med dolenjskimi in prekmurskimi Romi.
Če za trenutek odmislimo ideološko obarvano retoriko nasprotujočih si političnih polov, se lahko upravičeno vprašamo, kakšni so razlogi za tako veliko neskladje pri reševanju romskega problema v Prekmurju in na Dolenjskem. "Lokalna skupnost na jugovzhodu se je nepravočasno ali pa na nepravilen način lotila reševanja romske problematike. Razmišlja se zgolj o tem, kako Rome kaznovati, kako jim odvzeti socialno pomoč in otroške dodatke. Popolnoma se strinjam, da je treba sankcionirati vsakršno kaznivo dejanje, a politika jugovzhoda razmišlja zgolj o tem. Ne razmišlja pa se o napredovanju, integraciji in razvoju romske skupnosti," je za Vestnik svoje videnje razmer opisal Jožek Horvat Muc, predsednik Zveze Romov Slovenije.
Zgodovina empatije
Dodaja, da je k integraciji Romov v Prekmurju prispevalo več dejavnikov, posebej pomemben pa se mu zdi zgodovinski. Romi so namreč na območju Prekmurja tako ali drugače naseljeni že stoletja, poleg tega je bil ekonomski položaj Prekmurcev in Romov v preteklosti dokaj podoben. "V obeh skupnostih je pretežno vladala revščina," poudari. Ni si težko predstavljati, da sta obe skupnosti zaradi tega lahko gojili vsaj neko mero medsebojne empatije. "Veliko je bilo tudi medsebojne pomoči. Romi so pomagali kmetom pri delu, kmetje pa so Romom priskrbeli hrano, oblačila ali denar. Tudi Prekmurci so bili v preteklosti na tem območju manjšina, imeli so iste težave in iste interese. Če želiš na takšnem območju preživeti, sta dialog in spoštovanje nujna," meni Horvat.
Prepričan je, da so na jugovzhodu zamudili najboljšo priložnost za postopno vključevanje romske skupnosti v lokalno okolje. V Prekmurju se je lokalna politična oblast že v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja zavedala, da na njihovem območju živijo Romi. "Zavedali so se, da je Rome treba vključiti, jim pomagati, priskrbeti delo, otroke pa poslati v šolo. V času prejšnje države je najmanj en Rom iz družine imel službo v domačem okolju. To pomeni, da so bile družine preskrbljene, imeli so možnost najemati kredite, graditi hiše in šolati otroke." Medtem ko se prekmurski Romi odločajo, ali bodo v prihodnje gradili nove športne ali kulturne objekte, se na jugovzhodu povsod še ni rešilo niti vprašanje dostopa do pitne vode ali elektrike. "Velikokrat mi pravijo, da bi bilo treba pozitivne primere iz Prekmurja prenesti na jugovzhod države. Laično gledano je to možno, v praksi pa ni," je realen Horvat.
Potrebno je sodelovanje obeh strani
Jasno je, da sta za vključevanje dolenjskih Romov v skupnost potrebni dve enako angažirani strani. Horvat je kritičen do obeh. Poudarja, da so dejanja, ki se dogajajo na jugovzhodu delo posameznikov, ne celotne romske skupnosti. "Dejanja teh posameznikov so neopravičljiva in nedopustna, a je nedopusten tudi način obnašanja tamkajšnje lokalne politike." Horvat dodaja, da tudi tamkajšnja romska skupnost ne naredi dovolj. "Tudi romska skupnost bi pri integraciji morala odigrati svojo vlogo. Za zdaj je premalo aktivnosti romske skupnosti, poleg tega je dialog med lokalno in romsko skupnostjo zelo šibek."
Čeprav se danes zdijo razlike nepremostljive, je sporočilo jasno: brez sodelovanja, odgovornosti in angažmaja obeh strani se stanje ne bo popravilo. Primer Prekmurja dokazuje, da so sožitje, razvoj in celo ponos skupnosti mogoči. Vprašanje, ki ostaja: ali bo jugovzhod Slovenije pripravljen stopiti po tej poti – in ali bodo Romi tam dobili enako možnost, kot so jo nekoč dobili njihovi "rojaki" na severovzhodu države.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
