Leto, ki se izteka, je bilo v marsičem podobno kot prejšnja. Čeprav bi ga lahko v določenih pogledih pohvalili, to nekako ni slovensko. Pa vendar, leto je bilo zaznamovano z največjim številom zaposlenih do sedaj in hkrati z najmanjšo stopnjo brezposelnosti. Imeli smo največje število prostih delovnih mest, dobro poslovanje gospodarstva, ki se izkazuje z visokimi dobički v posameznih panogah. Imeli smo nadpovprečno rast povprečnih plač, ne zgolj nominalno, tudi realno. Pohvalili so se v turizmu, v javnem sektorju je bil po dolgih letih dosežen sporazum glede plačnega sistema in o tem, da osnovna plača ne more biti nižja od minimalne.
Tudi v zasebnem sektorju marsikje te anomalije ni več. Imamo najvišji znesek prihrankov prebivalstva na bankah in nekaj nove zakonodaje na področju večje varnosti in pravic delavcev: od pravice do odklopa, preglednega načina evidentiranja delovnega časa do uveljavljanja pravilnika o poklicnih boleznih in premeščanja bremen. Temu lahko dodamo še skoraj že samoumevna izplačila regresa za letni dopust, kjer je znesek vsako leto višji, in božičnice, kjer je trend glede višine in števila zaposlenih, ki jih dobi, tudi pozitiven. Precej samoumevno se nam zdi tudi, da imamo državo, v kateri smo varni.
Na drugi strani seveda najdemo vrsto trendov, s katerimi smo silno nezadovoljni in ki nam grenijo vsakdan. Od zdravstva do položaja upokojencev. Od precejšnjega nezadovoljstva zaposlenih, ne samo glede višine plač, kjer še vedno velja velika uravnilovka, do dejstva, da 70 odstotkov zaposlenih prejema nižjo plačo od povprečne, pa tudi glede pogojev dela, odnosov v delovnem okolju, pri delovnem času in varnosti in zdravju pri delu. Veliko vprašanj je povezanih tudi s prihodnjimi pogoji za upokojevanje in podaljševanjem starosti. Vedno aktuakna je problematika mladih na eni strani in upokojenih na drugi strani.
Pričakujem, da leto 2025 ne bo bistveno drugačno od letošnjega. Gospodarsko in družbeno okolje bo podobno, napovedi, celo s strani kapitala, ne napovedujejo velikih prelomov. Pričakujem dokončanje pogajanj za pokojninsko reformo in nadaljevanje urejanja razmer v zdravstvu, zagotovo bo vlogo pri marsičem (na primer pri davkih) že odigralo predvolilno leto. Od politike pričakujem odgovornost, pri čemer imam v mislih celotno politiko. Pričakujem zavedanje, da je njihova naloga voditi državo v korist vseh in ne dnevno rušiti odnose, tako medsebojne kot tiste v družbi. Več kot od politike pričakujem od vseh nas, da bi znali kritično sprejemati (dez)informacije in biti aktivni državljani, za dobrobit vseh skupaj in države, po kateri smo toliko časa hrepeneli, zdaj pa ne vemo, kaj bi z njo. Država ni politika, temveč mi vsi.
