"Politika je nekaj, kar izumira, če naj bi to pomenilo urejanje javnih stvari. Ne gre za to, da bi danes ljudje zahtevali preveč, ne sledimo Platonovi ideji, da bi morali biti politiki filozofi. A že zgolj pričakovati, da bo politik najvišjega ranga sploh razumel, da mora delati v prid državljanom, ki ga plačujejo, ne pa zasebnim interesom in lobijem, je postalo naivno. Da pa bo premogel določeno inteligenco, poštenost, znanje, vztrajnost, humanost in trezno komuniciranje, je danes že popolna iluzija. Neovrgljiv dokaz so prav pogajanja o vojni v Ukrajini.
Najprej smo bili priča gostilniškemu poniževanju Zelenskega ob prvem obisku v ZDA: trije moški sedijo v nekakšnem krogu in dva nadirata tretjega, ki že štiri leta živi na fronti, naj se lepo vede, če ne, bo šel v kot. Zakotna gostilna. Nato smo si ogledali prizore srečanja Trumpa in Putina. Zdeli so se kot slaba kopija absurdnih komedij slavne britanske skupine Monty Python: en, hudo zmahan 'predsednik' s frizurco, ki bi hotela spominjati na mladega Elvisa Presleyja, bega z očmi in zbira koncentracijo, da bi ujel smisel sogovornikovih besed, drugi, naphan z botoksom, pa nato namesto odgovorov na novinarska vprašanja frise poka kot kakšen rahlo zaostali mulc.
In za konec smo dobili še posnetek sedmerice voljnih, ki so se prišli v Belo hišo smejat. Nenadoma so bili vsi noro srečni: najprej seveda Trump in Zelenski, potem Starmer pa Macron, vsa vesela je bila Meloni, ki slovi po ignoriranju pravosodnih odločitev države, ki jo vodi, pa Merz, ki vidi rešitev nemških ekonomskih težav v vojaški industriji (ideja ni izvirna, avtorstvo pripada Hitlerju). Tukaj je bil seveda tudi Rutte, generalni sekretar Nata, dobrodušni ekstremni militarist, in tudi von der Leyen – le od kod ji tisti 'von', ko pa je vsa upognjena delovala, kot da bi rada Vladarju iz hvaležnosti za petnajstodstotne carine očistila čevlje ..."
Vir: Dnevnik

