"Bravo, Zoki!, se zdi, da odmeva po zahodnem internetu od čestitk, zdaj ko je bil za župana največjega združenodržavnega mesta izvoljen demokratični socialist Zohran Mamdani – modelski levičarski kandidat, ob katerem ne zaudarja od postanih konceptov razrednega boja, partije, zatiranja političnih nasprotnikov in svobode medijev. Vse je čisto, urejeno in po demokratičnih standardih. Mamdani je politik, ob katerem so danes dovoljene sanje, že jutri pa ga čaka nov dan. Levičarji vseh strani neba složno ploskajo, vsi bi bili radi del zmagovite zgodbe ter imeli čim manj opravka z dejanskimi socialističnimi vladami v državah, kot so Venezuela, Kuba, Nikaragva, Kitajska, Vietnam. Nobena skrivnost ni, da naše lokalne levice ostajajo izjemno šibke in da tako rekoč ne obstaja nič takega, kot je solidarna mednarodna levica, četudi se sočasno povezuje in internacionalizira globalna skrajna desnica. /.../
Problem levice na zahodu in tudi v Sloveniji je, da idejno sorodna gibanja ne prakticirajo vzajemnosti in solidarizacije, niti performativne ne. Namesto brezpogojne intersekcijske in internacionalistične solidarnosti imamo selektivno področno in skrajno lokalizirano solidarnost – žlahtni 'kumbaya aktivizem'. Zanj je značilno razumevanje politike, ki je tanjše od debeline papirja, ko pristaja na dominantni družbeni diskurz demonizacije cele plejade različnih držav pod skupnim delovnim imenom 'avtoritarizmov', ki nazadnje zajema tudi vse sodobne socialistične in komunistične države, od bolj do manj samouresničenih. /.../ Čas pošasti, v katerem živimo, kliče po mednarodni solidarnosti svetovne levice, tudi kadar se njene lokalne inkarnacije ne poravnavajo z ozkim konceptom demokratičnega socializma, ki je v resnici možen le v peščici privilegiranih zahodnih držav."
