"Janša na Thompsonov koncert ni šel zaradi Thompsona ali njegove glasbe, temveč zaradi sebe – zaradi političnega dobička, ki bi mu ga lahko navrgla asociacija na Thompsona. A ne le asociacija na Thompsona, temveč tudi na Thompsonovo polmilijonsko 'volilno' množico. Janša si je sposodil Thompsonovo množico. Posvojil jo je. Brezplačno. Ni se ji mogel upreti. /.../
Janša hudičevo dobro ve, kako nastane volilna množica. In hudičevo dobro ve, kaj ga ohranja na oblasti. To je bila noč, ko so se mu izpolnjevale želje, sanje in fantazije. Postavil se je pred polmilijonsko množico, Thompsonu pa prepustil patetično in pompozno uprizarjanje njegove – Janševe! – kombinacije populizma, nacionalizma, agresivnega mučeniškega 'domoljubja', romarskega revizionizma, antiantifašizma in nostalgije po 'zlatih' časih, ko je bil domobranski fašizem povsem legitimna opcija. Thompsonovo 'volilno' množico je janšiziral. /.../
Janša zaradi tega ne bo izgubil niti enega samega volilnega glasu. Au contraire: Janša nagovarja in podžiga prav volivce, ki v Thompsonu vidijo domoljuba. Janša na Thompsonov koncert ni šel zato, da bi užival v hrvaški množici, marveč zato, da bi prek hrvaške množice užival v svoji – slovenski – množici. Ne torej zato, da bi se zlival s hrvaško množico, temveč zato, da bi se njegova slovenska množica prek hrvaške množice zlivala z njim. Ko je poziral pred Thompsonovo množico, je igral na svojo podobnost s Thompsonom: Glejte, oba sva domoljuba, ki naju razglašajo za fašista ('Domoljubju rečejo fašizem, tako branijo svoj komunizem – prozorna demagogija,' poje Thompson)! Oba sva se borila v domovinski vojni! Oba veva, da vojne še ni konec – in da domovina še ni povsem osvobojena! In seveda – oba še vedno preganjajo komunisti! Oba še vedno preganja partija! Udbomafija!"
Vir: Mladina

