"Ukrajina, vztraja Anton Šehovcov, ukrajinski analitik s Krima, potrebuje predvsem varnostna poroštva, izguba ozemlja, naj bo še tako boleča, je drugotnega pomena. In ta so se zdaj prvič pojavila kot resen element ameriških in evropskih uradnih dokumentov. Toda jasno postaja, da bo težo, tako finančno kot strateško, teh poroštev morala nositi Evropska unija. ZDA nadaljujejo svoj umik iz evropskih zadev, ki se je začel že nekaj administracij nazaj. Toda pogoje zanj diktirajo bolj ali manj same. Evropske države so postavljene pred fait accompli. Osnutki sporazuma, ki naj bi prekinil ali zamrznil (končal gotovo ne) rusko invazijo na Ukrajino, se sestavljajo na Aljaski in v Washingtonu: za njegovo uveljavitev pa bodo morali skrbeti v Bruslju in drugih evropskih prestolnicah.
In ko se tega zavedamo, se lahko vrnemo k trpkosti zgodovinskih precedensov, na katere opozarja Julián Casanova. Na münchensko konferenco septembra 1938 lahko gledamo kot na začetek dolge serije spodletelih poskusov, da bi evropske sile same poskrbele za mir na celini. Niz se nadaljuje z misijami lorda Carringtona v Beogradu, Mitterrandovimi obiski obleganega Sarajeva, sporazumi iz Minska leta 2015, romanji evropskih voditeljev k Putinovi dvajsetmetrski mizi januarja in februarja 2022 ter nedavnimi 'zaskrbljenimi opozorili' Tel Avivu – in kot krona: briljantnimi rezultati evropskega pokroviteljstva v Bosni, na Kosovu in v Makedoniji (že pričakovanje, da k imenu države dodam pridevnik 'Severna', priča o vsej bedi evropskih poskusov 'stabilizacije').
Precedensi torej niso dobri. Ukrajina še ni umrla, pravi prvi verz njene himne. Drži. A da bi smeli čez nekaj let enako reči o evropskem projektu, bo potreben bistven odmik od dosedanjih praks."

