"S tem KPK imamo zadnja leta res velike težave. Vsak se lahko spotika ob njegovo delo, zato tudi ni čudno, da reši malo stvari. Še kolcalo se nam bo za šefom Goranom Klemenčičem, ki je rad udaril po mizi in napovedal, da bodo letele glave. Logično, da je slej ko prej odletel on sam. Da ga pač politiki niso marali. Ne glede na barve in ne glede na zasluge za narod. /.../
Zdaj živimo v drugačnih časih. Veliko bolj kompleksnih. Živimo v času, ki ga bom imenoval sedem veličastnih. Gre za sedem najpogostejših navodil, ukazov in strategij tistih, ki upravljajo to malo državo. Po principu dobrih menedžerjev gre gradacija približno takole: prosim, porihtajte mi te stvari, zahtevam, da zrihtate ta primer, ne bom vas prosil, da uredite že to štalo, počistite z vsemi, ki nam mečejo polena pod noge, odpustite vse po vrsti, če je treba, zamenjajte vse tiste, ki so lojalni tistim pred menoj, in medijsko linčajte vse, ki niso na naši strani.
Ja, tako preprosto gre to. Porihtati, zrihtati, urediti, počistiti, odpustiti, zamenjati in linčati. Temu se reče upravljalsko znanje in v teh sedmih čudežnih besedah tičijo vse spretnosti dobrih vodij. Vodenje ne potrebuje mevž in cincarjev. Vodenje je dobro takrat, ko so navodila jasna.
In okoli teh navodil je zdaj ves ta poletni šmoren. A res ta dežela ne razume, da ni lahko vladati? Da lahko še tak liberalni demokrat slej ko prej postane malo konservativni avtokrat. Da v deželi, kjer vsi kradejo kot srake, vsi jemljejo v svoje žepe vse, kar ni trikrat pritrjeno in zašvasano, in vsi samo gledajo, kaj bo tam koristnega za njih, skratka, da v takšni deželi pač ne more noben šef leporečiti, prositi in se prepuščati dobri volji podrejenih ..."
Vir: Dnevnik

