"S tem ko resne težave mladih, kot so nizka samopodoba, tesnoba, anksioznost, nadlegovanje, ustrahovanje itn., pripišemo zaslonom, odvrnemo pozornost od številnih drugih bistveno relevantnejših socialnih in kulturnih dejavnikov. Vse več mladih odrašča v revščini, njihova prihodnost je negotova zaradi podnebne krize, vojn in svetovnih voditeljev z zablodelim moralnim kompasom, izolirani od družbenega sveta so preživeli dve turbulentni leti improviziranega šolanja na daljavo, ob pomanjkanju kadra različnih strok s področja edukacije, socialnega varstva in psihološke podpore pa so kritike deležni predvsem mediji oziroma njihova podporna tehnologija – telefoni.
Gre za tipičen simptom redukcije težav, ki so prezahtevne in tako obsežne, da jih začnemo poenostavljeno opisovati v na videz obvladljivejših kategorijah in sploščeno reševati na načine, ki se zdijo hitri in učinkovito priročni – tokrat s prepovedjo telefonov ali v nedavnem primeru Avstralije z omejevanjem družbenih omrežij za mlajše od 16 let. /.../
Tudi če bo zakon kot posledica peticije sprejet, za 90 odstotkov osnovnošolskih otrok in 80 odstotkov mladih v srednjih šolah ne bo spremenil veliko, saj so že dandanes deležni večinske omejitve rabe osebnih naprav med poukom. Bo pa telefone še hitreje pretvoril v objekte, ki so mladim prepovedani izključno zato, ker so – mladi. Takšna prohibicija deluje pokroviteljsko, četudi gre za običajen vzorec kulture odraslih v odnosu do 'zaščite otrok'.
In mimogrede: bo z zakonom tudi za telefone učiteljic in učiteljev v šolah veljala enaka regulacija kot za telefone otrok? In potem še za telefone staršev na otroških igriščih? In kdo bo naslednji?"
Vir: Mladina
