"Aprila 1948 se je slavnostno začela gradnja avtoceste Zagreb–Beograd, ki so jo poimenovali Cesta bratstva in enotnosti. Poimenovanje je bilo v duhu takratnega časa in je predstavljalo izjemno zahteven projekt. Avtocesta sicer ni bila takšna, kot jo pojmujemo danes, saj je šlo za dvopasovno cesto. Odsek je bil dolg 386,2 kilometra in je bil zgrajen od 1. aprila 1948 do 27. julija 1950. Prav ste prebrali, cesta je bilo zgrajena v dobrih dveh letih, in to ob takratni mehanizaciji, v večini 'na roke'. /.../
Na opisano gradnjo sem se spomnil vročega dne, ko sem v večkilometrski koloni čakal v zastoju med Dramljami in Slovenskimi Konjicami zaradi obnove avtocestnega odseka, ki bo v dolžini 6,5 kilometra potekala dve leti! Da bo promet potekal še počasneje, bo pripomogla pred kratkim začeta obnova odseka Fram–Slovenska Bistrica v dolžini 5,8 kilometra, ki bo celo vključevala gradnjo viadukta Devina in obnovo že obstoječega. In glej ga zlomka: tudi ta gradnja bo trajala dve leti. Kakšen vpliv ima to na promet skozi Slovensko Bistrico, lahko povedo Bistričani sami. Ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek je na sestanku z županom Ivanom Žagarjem povedala, da so za morebitne zastoje po Slovenski Bistrici naročili prometno strokovno študijo, ki pa močno povečanega prometa skozi kraja ni napovedala. Postavlja se vprašanje, kdo je pripravil gradbeno študijo in kolikšni so bili stroški. Takšno napoved zgostitve prometa bi lahko na osnovi predhodnih izkušenj napovedal vsak Bistričan, in to zastonj. Da Bistričani tega niso mogli povedati 'strokovnjakom', pove dejstvo, da v razpravo o tem lokalno prebivalstvo sploh ni bilo vključeno, za kar pa se je ministrica opravičila. Podobna je zgodba z vipavsko avtocesto. Za takšne neumnosti bi drugod odletel vsaj direktor Darsa, če ne kar minister."
