"Evropska komisarka za pripravljenost, krizno upravljanje in enakost Hadja Lahbib je v prisrčnem videu naštela, kaj vse morata državljan in državljanka imeti pri roki za prvih 72 ur po koncu časov. 'Vodo, baterijsko svetilko, vžigalice, vžigalnik, napajalnik za telefon, dodatno baterijo, denar v gotovini, dokumente v vodoodporni mapi, prenosni radijski sprejemnik, hrano in švicarski nož.' Saj namen je dober. Ampak. Ali se pripravljamo na konec sveta ali gremo taborit? Kar je naštela, so stvari, ki jih nujno potrebujemo za golo preživetje v naravi. Tako si preživetje predstavljajo pragmatični Američani. Ampak njih zdaj niti na cesti ne pozdravimo. Bolj ali manj imamo vso to ropotijo že doma. /.../
Standardi preživetja so v najbolj dramatičnih okoliščinah postavljeni najvišje. Borci na strelskih linah oklepnih transporterjev gojijo baziliko za solato caprese in paradižnikovo omako s svežim česnom, ki jo za malico ljubeče vmešajo v kratko pašto. Iz vode jo vzamejo minuto pred iztekom časa, ki je zapisan na embalaži, in potem naribajo parmezan. Švicarski nož je vedno dobro imeti. Ampak ali bomo z njim odpirali konzerve pasulja? Saj nismo obupanci.
Oprostite. Zavedni Evropejec ob novici, da gre vse k hudiču, res odpre konzervo. Z eno roko seže na tisto polico v hladilniku, kjer hrani kaviar, z drugo vzame steklenico šampanjca, ki ga hrani posebej za takšne priložnosti. Pogreje kruhke, jih na tanko namaže z maslom in svojemu partnerju ali partnerici v kristalni kozarec natoči nekaj, kar je vredno trenutka. Mehurčke. Konec sveta ni vsakih pet minut. Takrat je važno ohraniti vedrino, veselje do življenja in bistrino duha. Spomniti se je treba ljudi, ki so preživeli hujše reči od konca sveta."
