"Človek, ki je z dejanjem naravnost ali posredno prizadet, težko ostane razumen pri izbiri odziva. Prav zaradi tega je civilizirano okolje vzelo pravico maščevanja ali podobne poravnave krivic iz rok žrtve in jo preneslo na državo. Ta pa občasno odpoveduje in s tem ustvarja nevarnost, da ljudje sami vzamejo pravico v roke. Množična kultura nas tako napaja s filmi o maščevalcih in pravičnikih, ob njihovih dejanjih pa večinoma začutimo zadoščenje.
Žalostno je, da tako vlogo v tem trenutku poskuša prevzeti vlada, še ostreje pa bi nastopila opozicija. Vlada rešuje svojo kožo na edini mogoč način v razmerah žalosti, sovraštva, obupa, maščevalnosti in še kakšnega močnega čustva. A rešiti svoj obstoj še ne pomeni ravnati razumno. O opoziciji, ki se že dlje časa oborožuje, ne bi kazalo izgubljati besed, če ne bi imeli z njo katastrofalnih izkušenj. Tako pa je vseeno treba spomniti na čase nasilja in brezpravja, ko je ustavno sodišče razveljavljalo nezakonite ukrepe.
Kaj reči o težavah, ki jih prinaša napoved nove zakonodaje, Šutarjev zakon. Kdor se je kdaj ukvarjal s tem, ve, da so zakoni, poimenovani po posamičnem primeru, skoraj brez izjeme problematični. Zakon se snuje, je pogosta prispodoba, ne pa spiše čez noč. Zato ni čudno, da s(m)o mnogi kritični. Treba pa je počakati na besedilo, saj se zakonitost presoja od besede do besede, vključno z ločili. Vendar o nekaterih namenih ni mogoče reči nič dobrega. Odvzem sredstev za preživljanje mladoletnim materam gotovo ne izboljšuje razmer in zavesti o prenagljenem spočetju. Prav tako ne zavira spolnih zlorab. Nova kaznovalna politika ne nastaja po diktatu vlade. Sodišča so samostojna, so pa vezana na zakon. Katastrofalno izkušnjo zaostrovanja imamo pred nosom. Odkar se za tihotapce ljudi lahko izreče kazen, ki dosega tisto za uboj, se zapori polnijo prek vseh meja, grešnikov pa vseeno ne zmanjkuje."
Vir: Dnevnik

