"Večkrat sem že zapisal, da pravkar sprejet predlog novele zakona o zdravstveni dejavnosti ni zdravstvena reforma – ta izraz naj bi bil rezerviran za sistemske spremembe, ki jih lahko prinese le nov zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. V tem zakonu so namreč najpomembnejši vzroki za neučinkovito in premajhno produkcijo zdravstvenih storitev, zaradi katerih nastajajo nedopustne čakalne dobe in s tem velika tveganja za prepozno odkrivanje in zdravljenje bolezni. ZZZS je po tem zakonu pristojna za organizacijo in sklenitev zadostnega števila pogodb za zdravstvene storitve, vendar jih vsako leto sklene in realizira precej manj od potreb slovenskih bolnikov. Zato nastajajo vrste in njihove žalostne zdravstvene posledice, vključno z nenormalnim razmetavanjem denarja za bolniške odsotnosti.
V pravkar sprejeti noveli zakona o zdravstveni dejavnosti gre za samo nekaj tehnikalij, ki urejajo delavnopravna razmerja med zdravstvenimi izvajalci. S stališča zdravstvenih uporabnikov – bolnikov – gre v prvem delu novele za prerivanje okoli precej minornega vprašanja: kje lahko 'popoldansko' delajo zdravstveni delavci po tem, ko so že opravili svoj maksimalno dopusten (po EU direktivi) 48-urni delovni teden. Z omejitvijo 'popoldanskega' dela na javne ustanove in njihove plačne tarife bo novela administrativno znižala ceno popoldanskega zdravniškega dela, zato bodo njene praktične posledice odvisne predvsem od vprašanja, kdo bolj potrebuje čezmerno popoldansko delo – zdravniki ali zdravstveni sistem. V vsakem primeru bo del 'popoldanskih' zdravnikov ugotovil, da imajo namesto nižjih cen popoldanskega dela raje prosti čas kot 'vsi normalni ljudje'. To bo potem tisto ministričino 'zanihanje' zdravstvenega sistema, ki bo prineslo manj zdravstvenih storitev in daljše čakalne vrste, intenzivnosti in trajnosti 'nihanja' pa seveda ni mogoče napovedati."
