Ob aktualni razpravi o zakonski ureditvi psihoterapevtske dejavnosti se mi kot nekomu, ki je praktično vso svojo delovno zgodovino opravil na področju visokošolskega izobraževanja psihologov, postavlja vprašanje o poklicni prihodnosti psihologov v Sloveniji. Poklic psihologa je najmanj v zadnjih 50 letih prisoten v zdravstvu, vzgoji in izobraževanju, v gospodarstvu, socialnem varstvu, v zavodih za prestajanje kazni zapora in v probaciji, v obrambnem resorju in Upravi Republike Slovenije za zaščito in reševanje nacionalne varnosti, v policiji in drugih sistemih v javni mreži ali organizacijah zasebnega prava. Ker raziskujem in predavam na področju psihologije dela in organizacij, me še posebej zanima, za kakšne delovne naloge so usposobljeni oziroma kakšne kompetence imajo. Pri tem pojem kompetenca pomeni vsa znanja, spretnosti in izkušnje ter način, preko katerega se ti preslikajo v konkretna vedenja v različnih delovnih kontekstih. Prvi poskus celovitega opisa kompetenc psihologov pred 30 leti je prinesel spoznanje, da so končni cilji dejavnosti psihologov in njihov pristop jasno razločljivi od ciljev drugih poklicev.

V letih za tem so sledila števila prizadevanja po opredelitvi kompetenc psihologov v različnih državah, ki so vodila do poenotenega okvirja za načrtovanje izobraževanj psihologov, njihovega praktičnega usposabljanja in nadaljnjih usposabljanj znotraj številnih evropskih držav, tudi v Sloveniji. Skladno s tem smo si prizadevali izobraževalne standarde zastaviti na tak način, da bodo po končani 2. stopnji študenti psihologije kompetentni za promocijo duševnega zdravja in preventivno delo, za psihološko diagnostiko in izdajanje mnenj, za psihološke intervencije, za psihološko svetovanje, za psihoterapijo, za izvedbo izobraževanj in usposabljanj, za psihološko raziskovanje in za evalvacijo obravnav posameznikov, skupin in organizacij. Ves nabor storitev služi končnemu cilju razumevanja duševnih stanj posameznikov, reševanju težav, ki lahko nastanejo na področju duševnega zdravja, krepitvi duševnega zdravja in izboljšanju kakovosti življenja v različnih kontekstih. Izvajanje psihoterapije je v tem oziru ena izmed dejavnosti psihologa in hkrati ključna kompetenca, ki naj bi jo psiholog izkazoval, če je to relevantno za njegov delovni kontekst. 

Kaj predstavlja poklic psihologa

K lajšanju duševnih težav in čustvenih stisk psiholog navadno pristopi skozi komunikacijo, ki je osredotočena na cilje tistega, ki potrebuje pomoč. Cilje z njim usklajuje in se poslužuje intervencij, ki so glede na dano oceno posameznika, razmer in skupin, katerih del je, najprimernejše. Ocena je lahko psihodiagnostična v smislu uporabe testiranja izraženosti težav ali temelji na opazovanju in pogovorih. Svojo intervencijo je zmožen tudi prilagajati in kritično ovrednotiti ter o njej podati povratne informacije uporabniku. Pri svojem delu se psiholog opira na uveljavljene in obsežne razlage človekove duševnosti, denimo osebnosti, kognitivnega delovanja in duševnih motenj, ter izbira intervencije, ki so znanstveno utemeljene. 

To ne pomeni, da je vsak psiholog samo ali pretežno psihoterapevt. Njegova dejavnost je lahko psihoterapevtska, lahko pa je mnogo širša. Za potrebe izvajanja psihoterapije svoje kompetence psihologi praviloma nadgrajujejo (tudi v okviru pripravništva v zdravstvu in/ali v okviru specializacije iz klinične psihologije), vendar pa je osnovni nabor znanj, pristopov,okvirov razmišljanja, vrednot in stališč enoten. Hkrati pa je tudi edinstven. Psihologija je skozi zadnjih sto let razvijala lastne teorije in znanstvenoraziskovalne metode ter širila teoretične podlage, ki so specifične za to področje. Dodatno psihologi svoje kompetence pridobivajo skozi jasno pot akademskega izobraževanja in čutijo pripadnost svoji stroki. Vse to kaže, da nabor dejavnosti, ki jih opravlja psiholog, predstavlja poklic. 

Neverjetna zaščita šele nastajajočega poklica psihoterapevta

Žal pa kljub večletnim prizadevanjem zakonodajalci veliki skupnosti psihologov zamejitve delovnega področja niso nikoli priznali. Spregledali so potrebno zaščito uporabnikov psiholoških storitev, jasno opredelitev poklicnega položaja, pogojev za opravljanje dejavnosti in poti doseganja večje usposobljenosti. Glede na to, da vlada pošilja v parlamentarno obravnavo Zakon o psihoterapevtski dejavnosti, se to verjetno tudi ne bo zgodilo. Bomo pa z novim zakonom dobili nov poklic psihoterapevta v celotni javni mreži. Ko smo vsi, ki delamo na področju izobraževanja psihologov, na status psihologov opozarjali skozi odzive na predlog zakona v javni obravnavi ali dejavnosti v različnih strokovnih telesih, so naše argumente označili kot interesne in ne strokovne. Soočamo se tudi s številnimi očitki monopola nad delom na področju duševnega zdravja in s tem, da interesov uporabnikov ne postavljamo na prvo mesto. Proti takšnim argumentom pa težko zastopamo svoj poklicni položaj in skrbimo za poklicno prihodnost naših preteklih, sedanjih in bodočih študentov. 

Še več, v primeru, da bo zakon sprejet, o svoji poklicni prihodnosti in nadaljnjih usposabljanjih psihologi več ne bomo odločali sami. Zakon namreč zavezuje Ministrstvo za visoko šolstvo, da bo nove študijske programe, ki jih je po sprejetju zakona zagotovo pričakovati, akreditiralo na podlagi mnenja novoustanovljene Zbornice psihoterapevtov. Ta zaščita šele nastajajočega poklica psihoterapevta se zdi naravnost neverjetna v luči tega, da dolgo obstoječi poklic psihologa take zaščite ne uživa in da smo pristojne v zadnjih letih vseskozi zaman opozarjali na nižanje standardov izobraževanja psihologov v novoustanovljenih programih. Zakon psihoterapijo priznava tudi kot samostojno znanost in jo opredeljuje kot vedo o obravnavi duševnih stanj. Z zakonom bo imela svoj samostojni status znotraj zdravstvenega sistema in drugih javnih služb. Pri tem so zakonodajalci spregledali dejstvo, da se po evropskih kompetenčnih modelih sodeč kompetence tistih psihologov, ki izvajajo psihoterapijo veliki meri prekrivajo s predvidenimi osnovnimi kompetencami psihoterapevtov. Pozabljajo tudi na dejstvo, da je velik del teorij in metodologije psihologiji in psihoterapiji skupen. Navsezadnje pa takšna razglasitev neodvisnosti pozablja na uveljavljeno poklicno dejavnost psihologov v vseh sistemih, kamor se vpeljuje psihoterapija. 

Degradacija poklicnega profila psihologa

Pozablja na vse opise delovnih nalog psihologov v teh sistemih, njihov širok nabor možnih intervencij in s tem večjo fleksibilnost in usmerjenost na konkretne potrebe uporabnikov. V izogibanju izrazu "zdravljenje" duševnih motenj, ki je v domeni psihiatrov in kliničnih psihologov, zakon status psihoterapevtov utrjuje na področju preventive in rehabilitacijskih postopkov. Ob tem pozablja na dejstvo, da preventivo in sodelovanje pri rehabilitaciji v zdravstvu že izvaja več kot 300 psihologov, ki niso klinični psihologi in na vse psihologe, ki so še bolj številčno zastopani v drugih sistemih. Zakon psihologom tudi ne priznava nobene prednostne vloge pri priznavanju vseh relevantnih predhodnih znanj in izobrazbe. Prinaša pa številne dodatne finančne stroške, ki so od javne obravnave zakona lani do zadnje verzije zrastli na šestmestno številko. Prinaša tudi nepregledno prepletanje dejavnosti psihologa in psihoterapevta in terapevtizacijo okolij, kjer so zaželene druge oblike intervencij, na primer v šolstvu. Ima tudi številne druge negativne posledice, ki smo jih kot oddelek predstavili v izčrpni javni izjavi. Navsezadnje pa prinaša degradacijo poklicnega profila psihologa in ter domnevno monopolizacijo področja in pomanjkanje dialoga s strani psihologov sprevrača v resno vprašanje, kdo še sploh potrebuje psihologa. 

Za nas je odgovor očiten. Še naprej bomo v ospredje postavljali na znanstvenih dokazih utemeljene pristope, posameznega uporabnika, njegovo varnost ter spoštovanje pri sooblikovanju ciljev intervencije, ki jo izvajamo. Samo upamo pa lahko, da se ta monolog zakonodajalcev in zagovornikov zakona, delno pod pretvezo dostopnosti in kakovosti storitev, spremeni v zavezo k spoštovanju poklicnega statusa psihologov.

* Dr. Sara Tement je redna profesorica za področje psihologije, Oddelek za psihologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru.