Se oborožujemo za vojno ali za odvračanje vojne? Za mir? Ima oboroževanje tudi gospodarske učinke? Ali je to v novem mednarodnem redu edini način geopolitične "konkurenčnosti"? Vprašanja, ki so na dnevnem redu politične in širše družbene razprave v državah EU. Z njimi želimo vzpodbuditi nadaljnjo debato, zato vas vabimo, da se na nam na to temu tudi vi oglasite s svojimi razmisleki.
Brez nervoze
Timotej Milanov: V Evropi divja največji oboroženi spopad po drugi svetovni vojni, krepi se evroskeptična desnica, Švedska in Finska sta se odpovedali politiki nevtralnosti in vstopili v Nato, Balkan še vedno predstavlja potencialno krizno žarišče. Dodatno negotovost vnaša novo politično vodstvo v ZDA, ki najbolj resno doslej nakazuje možnost umika ameriškega varnostnega dežnika iznad Evrope. Nove okoliščine se odražajo v dvigu obrambnih izdatkov evropskih držav, tudi Slovenija se mora primerno odzvati na spremenjene varnostne razmere.
Vlada skuša v javnosti višanje obrambnih izdatkov upravičiti tako, da hkrati z najavami nakupov bojne opreme, na primer oklepnikov, napoveduje naložbe v tako imenovane projekte dvojne rabe, kot je recimo vojaška bolnišnica. Pri tem ne gre za nič izvirnega, podobnih ukrepov “defence washinga” so se v preteklosti posluževale tudi druge evropske države, med njimi celo Združeno kraljestvo. V obrambne izdatke je možno uvrstiti vse od vojaških pokojnin do infrastrukturnih projektov. V naslednjih letih bo tovrstna proračunska kreativnost v evropskih državah še bolj izrazita. A to ima svojo mejo, vojska pač potrebuje tudi povsem vojaško-bojno opremo. Orožje. In res, Slovenija mora imeti to opremo ne le zaradi nacionalne obrambe, temveč za izpolnjevanje svojih obveznosti v Natu, pristop h kateremu so slovenski državljani odločno podprli na referendumu.
Obrambni izdatki imajo tudi človeško plat - v Slovenski vojski dela nekaj tisoč sodržavljanov, od njihovega dela so odvisne številne družine. Njihova družbena vloga ni samo obrambna - so nepogrešljivi pri pomoči ob naravnih in drugih nesrečah. Če je Slovenija suverena država in ima kot taka oborožene sile, je verjetno prav, da imajo pripadniki teh sil na voljo ustrezno opremo in transportne zmogljivosti.
Seveda to ne pomeni, da se lahko vlada nenadzorovano loteva milijonskih obrambnih poslov. Ti morajo biti že zaradi preteklih izkušenj Slovenije kar se da transparentni. Poleg tega pri tovrstnih poslih zaradi izjemno visokih vložkov praviloma nikoli ne gre zgolj za nakupe "s police", temveč mora biti v njih vedno tudi neka dodatna korist za kupca poleg same opreme. Največkrat se tako v državi, ki kupi opremo, vzpostavi del proizvodnje, kar pomeni nova delovna mesta. Zaenkrat še ni znano, kaj točno bo vlada uspela za Slovenijo izposlovati v 700 milijonov evrov vrednem poslu s Finci.
Nujna modernizacija Slovenske vojske
Pri tem prihaja do vedno močnejših nasprotovanj krepitvi obrambnih izdatkov. Ta so širša od polja strankarske politike, krepi se pritisk medijev in civilne družbe na odločevalce. Gre za stroške, ki so za del javnosti težko upravičljivi, ne glede na okoliščine. Ti pogledi so pomemben del demokratične družbe. Gre za področje z visokim tveganjem korupcije in zlorab, javnost pa ima pravico vedeti kaj, od koga in zakaj kupuje država. Zato nobeno opozorilo ni odveč. A žal so pri nasprotnikih krepitve obrambnih zmogljivosti pogosta tudi zavajanja in napačne razlage. Tako je možno pričakovati, da bodo obrambne izdatke v prihodnjih mesecih krivili za slabo stanje v zdravstvu, za nizke pokojnine in celo za nasilje v osnovnih šolah. V vsakem primeru se ni produktivno že danes kregati okoli tega, kaj bi za Slovenijo pomenilo, če bi za obrambo namenila tri ali pet odstotkov BDP, saj bi bilo v tem primeru treba spremeniti obrambne strateške načrte in nato oceniti njihovo vsebino. Slovenija mora najprej šele doseči zadani cilj dveh odstotkov BDP. Vprašanje, ki si ga glede na situacijo lahko postavimo že danes, pa je - o kolikšnem dvigu obrambnih izdatkov bi se morali pogovarjati, če bi sistem kolektivne obrambe v sklopu Severnoatlantskega zavezništva propadel?
Kako enostavno je manipulirati z obrambnimi vprašanji, ki so zmeraj nepriljubljena, so predvideli že pisci ustave. Ta določa, da o zakonih o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države ni možno odločati na zakonodajnem referendumu. Vsakokratna vlada ne more imeti privilegija, da bi se o obrambnih vprašanjih odločala na podlagi javnomnenjskega razpoloženja, temveč enostavno mora najti politični konsenz in ustrezen način izvedbe obrambnih investicij. Zato mora tudi vlada Roberta Goloba ohraniti mirno kri in nadaljevati pot modernizacije Slovenske vojske, ki jo je, vsaj na papirju, smelo zastavila. Brez nervoze.
Vojne ustavljajo napredek
Srečko Klapš: Na vprašanje, ali se oborožujemo za vojno ali za odvračanje od vojn oziroma za mir, lahko odgovorimo, da nobeno oboroževanje, še posebej z orožjem za bojno delovanje, merjeno v tisočih milijardah evrov ali dolarjev, ne prispeva k miru. Če se vprašamo, ali je prav, da EU brezglavo z vojaško obarvano retoriko vstopa v oboroževalno tekmo, moramo temu prav tako oporekati. Demokratične družbe temeljijo na človekovih pravicah, socialni državi in vladavini prava, ki jih oboroževanje za vojno ali odvračanje od nje, namesto za mir, ogroža.
Ali oboroževanje v parametrih, kot se kaže skozi program ReArm Europe, lahko pomeni nov gospodarski cikel in rast? Tehnično da, vsako širjenje proizvodnih zmogljivosti prinaša nova delovna mesta. A ta so z zagonom vojaške industrije odpirali tudi v Hitlerjevem tretjem rajhu ... In oprostite, gospodarsko rast načrtovati na oboroževanju in proizvodnji orožja za uničevanje človeških življenj ...!?
EU pod Ursulo von der Leyen in Kajo Kallas bi se ob tem celo odrekla fiskalnim pravilom in preusmerjala kohezijska sredstva v obrambne ter varnostne zmogljivosti, namesto da bi z njimi zmanjševali prepad med razvitimi in manj razvitimi evropskimi regijami. Morda se iz bruseljskih kabinetov ne vidijo prav dobro, a imamo jih tudi v Sloveniji. Pri čemer bi si za 800 milijard evrov težak evropski obrambni paket lahko države le 150 milijard izposodile pri EU, preostalih 650 milijard pa bi morale preko povečanja proračunskih primanjkljajev na račun svojih državljanov zagotavljati same. Ob napetih proračunih bi gotovo trpele naložbe v infrastrukturo, zdravstvo, šolstvo in predvsem v razvoj. Zadnja primera Mariborčanov brez nog, ki ne moreta dobiti ustrezne pomoči, oziroma osebne asistence, sta dovolj zgovorna! Po pisanju belgijskega Politica se je evropska enotnost razblinila, še preden je bil porabljen prvi evro. Mediteranske članice se že soočajo s (pre)visokim javnim dolgom in se zavzemajo za skupno financiranje preko evroobveznic. Da o pozivih k organiziranju 72-urnih zalog po vzoru jugoslovanske mantre "nič nas ne sme presenetiti (NNNP)", ne izgubljamo besed. Najlažje je manipulirati s prestrašenimi ljudmi, vprašajte Severne Korejce.
Kje je tu Slovenija, ki je lani za obrambne izdatke namenila 905 milijonov evrov oziroma 1,35 odstotka BDP, letos pa naj bi več kot 1,2 milijarde evrov? Premier Robert Golob napoveduje do leta 2030 dva odstotka BDP za obrambne izdatke, za kar bi samo letos potrebovali dodatnih 350 milijonov evrov. Zagovorniki oboroževanja nam servirajo floskule o (ne)vojaški nadgradnji varnostnih in kibernetskih zmogljivosti ter industriji brezpilotnih letalnikov, ki je lahko tudi miroljubna, lahko pa seje smrt ... Finančni minister Klemen Boštjančič napoveduje, da bo Slovenija oboroževanje izkoristila kot poslovno priložnost. Podobnega mnenja je tudi poslanec SD Jani Prednik, ki v ruskem Metalu Ravne vidi potencial za zagon orožarske industrije. Še prej bi morala država to podjetje na račun slovenskih davkoplačevalcev odkupiti od Rusov. Damir Črnčec, nekdanji državni sekretar na obrambnem ministrstvu, ki se je v preteklosti šolal tudi pri Janševih, danes pa skrbi za korporativno varnost in odpornost državnega upravljavca premoženja (SDH), je nedavno na RTV kar trikrat ponovil, da ima slovenska industrija "ogromen potencial" za obrambno in varnostno proizvodnjo. Kje natančno, ni povedal. Medtem obrambno ministrstvo Boruta Sajovica od Finske Patrie kupuje osemkolesnike, vredne več kot 700 milijonov evrov. Torej Patria 2.0. Glede na pretekle grenke izkušnje lahko dodamo, da bi lahko bil v teh in bodočih poslih tudi velik potencial za korupcijo. Gospodarski minister Matjaž Han v pismu opozarja, da je vsakršno pridobivanje političnih točk in všečnosti na račun tako resne tematike neodgovorno.
Četudi bo masla dovolj, si ga mnogi na bodo mogli več privoščiti
Zastavimo si lahko tudi vprašanje, ali je to v novem mednarodnem redu, ki se neusmiljeno izrisuje, edini način geopolitične "konkurenčnosti"? Gotovo ne, saj je doslej našo civilizacijo vodil tehnični in tehnološki napredek. Medtem ko so ga vojne, še posebej obe svetovni in nazadnje morija na Balkanu, zaustavljale. Gotovo pa je to voda na mlin orožarskim in drugim lobijem, prisesanim na Donalda Trumpa, ki brez dlake na jeziku zahteva, naj Evropejci za svojo obrambo tudi plačajo. Države EU iz ZDA že uvozijo 65 odstotkov vsega orožja in celo do 90 odstotkov protiletalske obrambe, zatorej je že vnaprej znano, kdo bo zmagovalec te vojaške igrice.
Upajmo, da bo sčasoma prevladal glas razuma in utišal peteline, ki na račun človeških življenj, stisk ljudi in pogreba socialne države brezsramno kujejo vojne dobičke. Žal dilema, maslo ali topovi, dobiva še globlji pomen. Tudi če bo masla dovolj, si ga mnogi na bodo mogli več privoščiti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
