Leta 1987 je bil svet drugačen. Najbolj slaven dogodek tega leta se je zgodil pred razpadajočim berlinskim zidom, ko je ameriški predsednik Ronald Reagan izgovoril zgodovinske besede: "Gospod Gorbačov, podrite ta zid!" Zgodili so se tudi drugi pomembni dogodki, ki so mnogo bližje našemu domu. Aprila tega leta je Turčija vložila prošnjo za polnopravno članstvo v Evropski gospodarski skupnosti, predhodnici EU. Ko je takratni turški premier napovedal načrte svoje države za vstop v Unijo, je dejal, da bo pot naprej "dolga in ozka, strma in naporna". Od takrat se je zgodilo veliko, a spremenilo malo. Turčija je še vedno pred vrati evropske skupnosti narodov, sram, katerega je bila skozi desetletja deležna, pa jo je potisnil čedalje bolj na Bližnji vzhod, v Azijo in na domači fronti v avtoritarizem.
A ni treba, da je tako. Kot bodo povedali številni turški diplomati, je trenutno stanje v veliki meri posledica zgrešenih ravnanj tako Ankare kot Bruslja. Najprej gre krivdo pripisati Evropi, saj je ta okoli preloma stoletja postala čedalje bolj nedovzetna za turško pridružitev in prelomila sporazum o pristopu Turčije, ko sta vplivni članici bloka Nemčija in Francija pozvali k "privilegiranemu partnerstvu" namesto članstvu. Nekaj polemike je povzročil tudi nekdanji francoski predsednik Valery Giscard d'Estaing, ki je na začetku tisočletja predsedoval Konvenciji o prihodnosti Evrope. Dejal je, da je Turčija kulturno "preveč drugačna", da bi se pridružila EU, kar so mnogi videli kot znak, da vodilni Evropejci EU vidijo kot klub krščanskih držav. Spomnimo se tudi britanske kampanje za izstop iz EU iz leta 2016, ko so evroskeptični konservativci britanske volivce nagovarjali z dvema gesloma: "Prevzemimo spet nadzor" in s strahom pred vstopom Turčije v EU.
V naša politična okolja se v zadnjem desetletju vrača identitetna politika, pri čemer se zdaj že pozabljene teze Samuela Huntingtona o "spopadu civilizacij" zdijo kot del politične realnosti. V ta diskurz spadajo tudi debate o tem, ali je Turčija sploh evropska država. Moderna turška republika, ustvarjena leta 1923 pod vizionarskim generalom Mustafo Kemalom Atatürkom, je zahodno usmerjena, republikanska, sekularna in demokratična država, ki je od leta 1952 članica zveze Nato. Ti pogoji pa več kot zadostujejo evropski karakterizaciji. In čeprav so bili nekateri demokratični temelji pod trenutnim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoganom porušeni, ta ne bo vladal večno. Kemalistične ideje, široko sprejete predvsem med mladimi Turki, ki bodo nekoč vodili državo, pa bodo.
Kot bodo povedali številni turški diplomati, je trenutno stanje v veliki meri posledica zgrešenih ravnanj tako Ankare kot Bruslja.
Mrtva točka
Pogajanja o pristopu Turčije je Bruselj zamrznil leta 2018, pri čemer je kot poglaviten razlog navedel demokratično nazadovanje. To je bilo zaradi notranjepolitičnega dogajanja v Turčiji ponovno potrjeno tudi letos, saj so turške oblasti aretirale župana Carigrada Ekrema Imamogluja in zatrle protivladne demonstracije. Vendar pa je nedavno poročilo Evropskega parlamenta navedlo, da Ankara ostaja strateški partner bloka in ključni zaveznik zveze Nato, zlasti zaradi njenega naraščajočega vpliva v Ukrajini, na Črnem morju in na Bližnjem vzhodu. Vsaj retorično za zdaj ostaja pridružitvena zaveza obeh strani, komisarka za širitev Marta Kos pa se je julija v Carigradu srečala s turškim zunanjim ministrom Hakanom Fidanom, s katerim sta potrdila pomen statusa kandidatke.
EU danes potrebuje Turčijo veliko bolj kot Turčija potrebuje njo. Ankara ima drugo najštevilčnejšo vojsko v zvezi Nato, leži na nevralgični točki med Evropo in Bližnjim vzhodom, odkar je Rusija sprožila invazijo na Ukrajino pa se je izkazala za zanesljivo zaveznico. Ankara se je v luči rahljanja zgodovinskega čezatlantskega zavezništva med ZDA in staro celino pod nepredvidljivim predsednikom Donalda Trumpa s svojimi vojaškimi zmogljivostmi in spodobno obrambno industrijo kakor strela iz jasnega uveljavila kot mogočna partnerica negotove Evrope, željne stabilnih zaveznikov.
Ob krepitvi zanimanja evropskih prestolnic za Turčijo po debaklu v Beli hiši, ko je Trump s podpredsednikom JD Vanceom nahrulil ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega in nato v istem tednu dvoumno komentiral namere braniti Evropo, se je na začetku leta obregnil tudi zunanji minister Fidan, ki se je cinično pošalil, da so Evropejci zdaj "ponovno odkrili, da Turčija obstaja." S to potezo je Bruselj znova pokazal svojo dvoličnost, ki zgolj povečuje odpor do EU v Turčiji. Takšne izkušnje Turčijo prepričujejo, da se Bruselj na Turčijo spomni le v težkih časih.
Skupni interesi
Osmišljanje Turčije kot le mogočne obrambne partnerice je napaka. Bruselj si z redkokatero državo deli toliko strateških interesov kakor s Turčijo. EU in Turčija obe želita stabilen Zahodni Balkan, zaradi notranjepolitičnih razlogov tudi stabilno Sirijo, na Južnem Kavkazu pa lahko z zbliževanjem sovražnih Armenije in Azerbajdžana začrtata stabilno prihodnost regije brez Rusije. EU in Turčija sta na isti strani tudi v Libiji, kjer obe priznavata tako imenovano Vlado nacionalnega sporazuma (GNA), pri ohranjanju katere pa je bila odločilna prav Ankara, ki je z dobavo brezpilotnih letal leta 2019 preprečila njen padec pod nemilostjo vzhodnih libijskih sil in ruskih plačancev.
Turčija in EU si prav tako delita interese v Srednji Aziji, katero je prva dama Komisije Ursula von der Leyen v aprilu pompozno oklicala za "partnerico izbire". Turčija – tako kot EU do manjše mere – v Srednji Aziji, tradicionalni v interesni coni Moskve in Pekinga, za razliko od slednjih uživa precejšnjo mehko moč. Ta se v turškem primeru osredotoča na kulturne vezi, moderno muslimansko podobo, ki je po godu mnogim prebivalcem regije, in infrastrukturne investicije. Prav na področju slednje se Ankara in Bruselj dopolnjujeta, saj Turčija nima dovolj globokih žepov, da regijo sama spremeni na bolje.
A največja skupna točka je sovražnik na vzhodu. Ruski medved, s katerim so se osmanski sultani borili stoletja, preden je ideja povezane Evrope padla na rodovitna tla, je zgodovinski sovražnik Ankare, s katerim je Turčija bila kar dvanajst vojn. Tudi tukaj EU dela napake. Ankara namreč želi sodelovati pri 150 milijard vrednem evropskem obrambnem programu SAFE, ki je namenjen spodbujanju naložb v obrambno industrijo. Temu z vetom nasprotuje Grčija. Neuspeh Bruslja, da zaradi trme ene članice v ponovno oboroževanje Evrope vključi cvetoče turške obrambne družbe, bi bila strateška napaka, ki bi lahko v prihodnosti prizadela Evropo. Prav tako dejstvo, da EU Grčiji in Cipru dopušča, da narekujeta politiko do Ankare, ovira polni potencial sodelovanja.
Kako pristopati do Turčije vnaprej
EU mora priznati svoje napake. Turčijo mora obravnavati ne kot avtoritaren trn v peti, ampak kot enakopravnega in vzajemno koristnega partnerja – kar tudi je. Če EU ohranja močne odnose z absolutnimi monarhijami Zaliva, podpira vojaško vlado v Egiptu in klečeplazi za čedalje bolj avtoritarnim Trumpom, zakaj ohranja pokroviteljski odnos do Turčije, kjer kljub iliberalizmu še vedno potekajo svobodne volitve? Dobe liberalne demokracije in povezovanja na podlagi spoštovanja njenih vrednot je konec. Čeprav se mnogi evrokrati v Bruslju do te realnosti obnašajo, kot da ne obstaja, s tem namensko ogrožajo interese Unije, za katero bi morali delati.
EU mora poglobiti gospodarsko sodelovanje z Ankaro, za kar dobri temelji že obstajajo. Carinska unija med EU in Turčijo, ki velja od leta 1995, je Turčijo globoko vključila v evropske dobavne verige. EU ostaja največja trgovinska partnerica Turčije, Turčija pa je peta največja trgovinska partnerica EU. To gospodarsko soodvisnost krepijo neposredne tuje naložbe iz Evrope, ki v zadnjih dveh desetletjih predstavljajo več kot polovico tujih naložb v Turčiji. Zaradi nepredvidljivosti globalnega gospodarskega okolja in motenj v dobavnih verigah je stabilna Turčija, ki EU povezuje z dinamično Azijo, ključna. Čez turško ozemlje v Unijo teče zemeljski plin, s stabilnima Sirijo in Južnim Kavkazom, ki sta v interesu obeh, pa lahko EU dodatno diverzificira svojo oskrbo s plinom.
Dobri temelji
Carinska unija med EU in Turčijo, ki velja od leta 1995, je Turčijo globoko vključila v evropske dobavne verige. EU ostaja največja trgovinska partnerica Turčije, Turčija pa je peta največja trgovinska partnerica EU.
Bruselj bi prav tako lahko razmislil o vzpostaviti institucionalne strukture za dialog na področju digitalnih predpisov, varstva podatkov in upravljanja umetne inteligence. Ustanovili bi lahko skupni odbor za pregled tujih naložb, ki bi se osredotočal na kritične tehnologije, energetsko infrastrukturo in dobavne verige ter trajen Ekonomski svet. Prav tako bi bilo treba nadomestiti trenutni transakcijski pristop k migracijam s programom partnerstva za usposabljanje, predvsem na področju kritičnih industrij. Poglobljeno sodelovanje na področju mobilnosti bi ustvarilo nove, Evropi naklonjene kadre, saj trenutno med mladimi Turki raste frustracija, pri čemer je že pridobitev vizuma za Evropo danes za Turke zelo problematična.
"Kdor se prepira, se ljubi," o burnih odnosih pravi balkanski pregovorno črni humor. Morda je ta zato še najbolj ustrezen opis zapletenega odnosa med EU in Turčijo, ki pa, če Bruselj ne bo priznal svojih napak in obrnil nov list papirja, lahko doseže novo dno. To pa ni v interesu nikogar.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
