(POGLED) Nihče kot Tava

Ko so pred dobrimi 20 leti režiserka Jasna Hribernik ter scenarista Mitja Čander in Jurij Hudolin posneli dokumentarni film o Milku Djurovskemu z naslovom Ko nam je žoga padla na glavo, so za glasbeno rdečo nit nekonvencionalnega dokumentarca o makedonskem nogometnem mojstru izbrali kultni komad Niko kao ja v izvedbi beograjskih novovalovcev Šarlo Akrobata z začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. Na ta, le minuto in pol dolg glasbeni izdelek - eden od zvočnih simbolov tistega obdobja - s sila preprostim, a sporočilnim besedilom sem pomislil v zadnjih tednih, ko sem od blizu in daleč spremljal slovo Marcosa Tavaresa od aktivne nogometne kariere. Pa je med Djurovskim in Tavaresom le malo vzporednic. Morda le ta, da sta oba brcala v vijolčnem mariborskem dresu. A je pečat, ki sta ga pustila v mestu ob Dravi, seveda neprimerljiv.Nogometna sezona 2021/22 se za klub iz Mladinske in z igrišč odhajajočega Brazilca ne bi mogla končati bolje. Naslov prvaka za konec kariere je bil Tavaresova velika želja, a se je koncu zdel le kot pika na i vsemu, kar se je dogajalo v dneh pred tem.Najprej se je desettisočglava množica sredi maja zbrala na njegovi zadnji tekmi v Ljudskem vrtu, ko je gostoval Aluminij in se je mariborska pot do naslova prvaka zdela zapletena in odvisna od uslug drugih. Dvoboj s Kidričani se je še pravi čas obrnil v želeno smer, Tavares je zadnjič zaigral pred mariborsko publiko in odigral tudi nekaj minut - ter dve podaji! - s svojim najstarejšim sinom. Nato so Brazilcu iz Porto Alegreja v čast mesto na noge dvignili navijači. Tavaresovo kariero in njegov mariborski nogometni pečat so počastili s špalir-baklado na obeh bregovih Drave in plovbo po reki, po kateri plujejo le redki. Potem je sledila zmaga v Murski Soboti, za nov naslov prvaka, Tavaresov deveti, po katerem je množica na igrišču legendarnega Brazilca spet nosila na ramenih. In tisti, ki smo bili v Fazaneriji, dobro vemo, da so mu aplavdirali tudi domači, Murini navijači. Pred dnevi je najboljši strelec v zgodovini mariborskega kluba svoj farewell tour končal v mestnem nakupovalnem središču, na desnem bregu Drave, obkrožen z ogromno množico starih in mladih, ki so prišli po stisk roke, spominsko fotografijo ali avtogram. Ali pa kar po vse troje.Mariborski, verjetno pa tudi slovenski šport v zadnjih treh desetletjih ni doživel takšnega izbruha naklonjenosti, kot ga je bil v zadnjih dneh svoje kariere deležen Marcos Tavares. Tako dolgo se ni slavil noben posamični ali ekipni športni uspeh, tako dolgi, glasni in veličastni niso bili niti sprejemi ekipnih reprezentanc, ko so se osvajala odličja. K vragu, tako dolgo in veselo, kot je Maribor v zadnjih tednih na poslovilnih slovesnostih na rokah nosil Tavaresa, ni svojega dvakrat osvojenega stanleyja po Sloveniji prenašal niti Anže Kopitar.Mesto, ki tudi svojim starejšim zaslužnim meščanom včasih le stežka pokaže primerno spoštovanje, tu in tam rado prehitro pozabi na zgodovinske osebnosti, ki so prebivale in delovale v njem, in ima o vseh in vsakomer razklano javno mnenje, je bilo tokrat enotno. In zares se je potrudilo. V maniri angleških nogometnih institucij je mariborski klub glavno, prenovljeno tribuno svojega stadiona poimenoval po Tavaresu. V maniri ameriških športnih franšiz je upokojil tudi številko 9. In čeprav je ob tej potezi marsikdo dvignil obrv in izrekel tisto oguljeno, da noben igralec ni večji od kluba, v mestu pod Pohorjem ni bilo nikogar, ki nasmejanemu brazilskemu napadalcu vseh izkazanih časti ne bi iskreno privoščil.Morda zato, ker je prišel od daleč in ostal. Morda zato, ker je v Mariboru videl in našel nekaj, česar niti mi, ki smo se tukaj rodili, pogosto ne vidimo in ne najdemo. Morda zato, ker smo vsi skupaj pozabili, da v bistvu ni od tod. Sploh tisti najmlajši na tribunah Ljudskega vrta, ki Maribora brez Tavaresa na igrišču tako ali tako niti ne poznajo. Morda pa tudi zato, ker mu je skozi vseh teh 14 let v Ljudskem vrtu uspevalo tisto, kar je na tisti tiskovni konferenci po tekmi z Aluminijem sam izpostavil kot najpomembnejše na njegovi športni poti. Bil in ostal je - človek.Tavaresove naloge, ki jih bo odslej opravljal kot pomočnik športnega direktorja Marka Šulerja, bodo verjetno zajemale tudi opazovanje igralcev in talentov iz Južne Amerike. A bi pri 16-kratnih slovenskih prvakih storili veliko napako, če bi manično začeli iskati novega Tavaresa. Zgodba Marcosa Tavaresa v Mariboru je unikatna in obenem neverjetna in potemtakem neponovljiva. Pomislite. Brazilski napadalec, ki pri 23 letih pride v slovensko ligo, raste s klubom, dosega gole, žanje uspehe in ostane do konca kariere? Ne, takega filma ne bo nihče posnel. Tak film se je moral zgoditi. Zgodba Marcosa Tavaresa v Mariboru je unikatna in obenem neverjetna in potemtakem neponovljiva

(POGLED) Nihče kot Tava

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Povezani članki

Izbrano