Govorijo nam o enakopravnosti, o enakosti, govorijo nam o enakih pravicah za vse pa o enakih dolžnostih za vse, ponujajo nam zadimljanje z omamnimi substancami, igrajo se Boga in bi radi namesto njega odločali o življenju in smrti, tiste, ki delajo, bi še dodatno obdavčili, ker so jim „fovš“ po zasavsko ali nevoščljivi po slovensko, lenuhom in delomrznežem višajo prejemke, snujejo zakonodajo, ki je nihče ne razume, še manj spoštuje, gradijo ceste, kjer si posvečeni z aneksi na aneks polnijo bančne račune doma in v tujini ..., in potem se sprašujejo, zakaj jim nihče ali le redki še zaupajo. Pa še tisti, ki jim, jim le zato, ker na njihov račun (pravzaprav naš) dobro živijo.
Iz levih so postali tisto, kar so drugim očitali
Saj veste, preden so bile zadnje volitve, torej v kovid časih, ko je vlado vodil Janez Janša, so zborovali po ulicah, tudi razgrajali, mnogi med njimi niso upoštevali zdravstvene stroke, da se je treba zaščititi, sebe in druge ... Govorili so o svobodi, ki da jim jo jemlje janšizem, nekateri so rekli, da jim ga jemlje fašizem, strici in tete v ozadju pa so iskali novo ime, ker so doslej vsi razočarali, njih in nas. Ljubljanski šerif je amatersko zakockal zmago, humorist je prehitro vrgel puško v koruzo, tisti pred njim, ki premore zadosti poštenja, se je umaknil v bolj varno okolje, le še komentira kaj ...
In so ga našli. Rekli so, da levičarja. Tisti, ki ga poznamo, smo vedeli, da še mimo levega ni šel v svojem življenju, v katerem smo ga s super službami mastno poredili. Denarno, da me ne boste napak razumeli. Klanjali so se mu, plesali so, hkrati zmerjali janšiste in vse tiste, ki so bili janšizmu (po njihovem) blizu, jih sankcionirali, jih odstavili, zamenjali, prek medijev, ki so jim držali štango, jih blatili, izkrivljali resnico, in prišla je Svoboda. Rekli so svoboda z veliko začetnico. In so prostovoljno zdravstveno zavarovanje ukinili in ga nadomestili z obveznim, izumili so dolgotrajno oskrbo na način, da jo plačujemo vsi, tisti, ki sami ustvarjajo, še več, uzakonili so bonbončke in druge slaščice, kakopak zdaj tik pred volitvami, v zdravstvu naredili eno samo zmedo, mene oglobili, ko sem bil prehiter na odseku, kjer je dovoljeno voziti 30 kilometrov na uro, pa sem vozil 35, dolgoletne najemnike zemljišč, ki so si upali postaviti lopo za orodje, so posneli z droni in jih oglobili, ker pametni, kot so, menijo, da se oljke zasadijo kar same, tako kot se same in brez orodja oberejo in obrežejo, eno sosedo, kjer njen sin igra trobento, drugo sosedo, ker igra klavir, obišče policist in ju oglobi, ker da so preglasni, vinjenega in zakajenega krajana, ki je dve krepki zabrusil policistu, ki ga je prišel mirit, so vklenjenega odpeljali v keho za čez noč ali do streznitve, tiste, ki pa delajo še vse kaj hujšega, v zadnjih letih na Dolenjskem in še kje, pa raje pustijo pri miru, ker si ne želijo težav.
Ker pa iz malih težav vedno zrastejo večje in vse bolj neobvladljive, so se iz kvazilevičarjev, kar tako čez noč, po tragični noči s smrtnim izidom, prelevili v tisto, kar so prej očitali onim drugim, ki so še pravočasno spoznali, kje tičijo razlogi za kaos, a so jih ignorirali. Ko bi lahko reagirali, niso, ko bi lahko upoštevali že sprejeto zakonodajo, je niso, oziroma če sem natančnejši, je za ene niso, za nas druge so jo. In so uzakonili nekaj, kar je razjezilo njihove nekdanje strice in tete, ki so rovarili po ulicah, protestirali in kolesarili. Te iste, katerim so poprej razveljavili vse zakonite in verjetno tudi kakšno nezakonito kazen v času kovida, ko so se usajali nad policisti, ustavljali promet itd., so zdaj razjezili z novo ustavno sporno zakonodajo. Ampak, bodo potrpeli, pa njihova levičarska ideologija gor ali dol, samo da ne bo spet Janša.
Policisti na vratih? Zelo mogoče
Me prav zanima, kako bo reagiralo vse bolj levičarsko obarvano ustavno sodišče, ko bo v „obdelavo“ prejelo ta zakonski zmazek (ki naj bi reševal romsko problematiko, v bistvu pa iz naše države dela policijsko), ki je bil spisan na mah. Po navdihu prvega svobodaša, ki je tako in tako v zadnjih treh letih in pol prikazal, kako vse skupaj izgleda, če delaš le in samo po navdihu. Zdaj samo še čakam, da bom na vratih tudi sam, zaradi pisanja denimo, ki komu ne bo všeč, kdaj zagledal oborožena policista ali dva, da me bosta lažje ukrotila, če se bom na vratih prikazal s pisalom. Ki lahko da je orožje, bodo rekli sodniki in še prej tožilci. Za advokata ne bom imel denarja, da me reši, tisti dodeljen pa bo tako in tako bolj za vzorec.
Kakorkoli, v naši državi vlada kaos, ne svoboda, ker nam Svoboda ravno svobodo jemlje. Še tista „ta prva“ med enakimi, ki se ima za kraljico, stvari dolgo ni razumela. Še potem, ko jih je razumela, je nasedla obljubam, da bo pa zdaj orožje le še postavljeno v kotu. Ona druga, ki pa je res prva med enakimi, je našla osebno srečo in se na vse nas vse bolj požvižga. Ampak, saj so v njenih vrstah našli novo, ki svojega poslanskega kolega, ki je eden boljših, aktivnejših in še velik humanitarec za povrh vsega, označi skoraj dobesedno za psa. Ki po njenem kar naprej laja. No, potem sem pa tudi jaz en čisto navaden pes. Kužek, ki se le slini vsem in vsakomur, nisem. Še grizem. Dokler mi bodo pustili.
Pa srečno, moji dragi bralci. Iz zasavskih koncev. Tako so se naši očetje rudarji pozdravljali, ko so se srečali ali preden so šli globoko v nedrje zemlje. Iti v globoko jamo in kopati premog, no ja, za to so res potrebovali srečo, da so zdravi in celi prišli ven. Ampak srečo, da se tega, kar imamo, rešimo, potrebujemo tudi mi.
