(POGLED) Kaj pričakujem od zmagovalcev in "wild card" koalicijskih partnerjev

Veselje po očitnih rezultatih ustavnega referenduma, kot je te volitve imenoval eden od slovenskih politikov, se kar ne poleže. Že v našem zadnjem zapisu smo izrazili mnenje, da pa nova ekonomska politika, ki jo je pričakovati ob rezultatih volitev, ekonomistom in gospodarstvenikom verjetno ne bo ugajala. Sedaj ko so znani koalicijski partnerji in je znana tudi koalicijska pogodba, pa je pričakovati kritiko tudi zunaj krogov, ki spremljamo gospodarske tokove. Najprej pa dobra novica: spet bomo lahko z vseh vetrov kritizirali vlado, kar pomeni normalne razmere tudi za kritično misleče, ne da bi nam grozilo, da nam oblastniki nalepijo tarče na čelo. In priložnosti za kritiko je že na začetku več, kot smo pričakovali.Najprej je bodočega mandatarja zaneslo, da je šlo za neke vrste ustavni referendum, ko je tudi s prihodom na volišča dovolj velika večina pokazala, da prihodnost Slovenije ni v zapuščanju pridobitev renesanse, razsvetljenstva in tega, kar se je Evropa naučila od druge svetovne vojne. Ne sprejemamo učenja od diktatorjev v delu EU, ki so pozabili, kaj so obljubljali ob vstopu v povezavo. Mandatar pa mora ob vsem zmagoslavju vendar sestaviti koalicijo in vlado, ki bo podpirala pot Slovenije v prihodnost in ne le nagrajevala tistih, ki mu sedaj ploskajo. Nič kaj dober občutek ne dajo zmagoslavni pogledi koalicijskih partnerjev, ki so sicer ostali v državnem zboru, a so (edini) izgubili mesta, ki so jih imeli v parlamentu doslej. To isto volilno telo, ki je izvolilo jasnega zmagovalca, že sedaj v raznih spletnih anketah jasno nasprotuje nagrajevanju (podobno mislečih) vodij strank, ki sta se pridružili nekdanjim parlamentarnim strankam. Ki so jih volivci torej poslali iz parlamenta (skupaj s SMC, Desusom in drugimi).Mora že biti res, na kar je res opozoril tudi že mandatar, da v novi stranki ni dovolj kadrov, da bi lahko zasedli potrebna mesta v vladi in njenih agencijah. Ponovil bom, da je izgubil priložnost, da s povabilom stranki, ki je sicer delno asistirala SDS v dosedanji vladi, pokaže daljnovidnost in deluje spravno ter uravnovesi doktrinarni pogled vlade. To, da so se volivci jasno opredelili proti desničarski in neevropski poti, še ne pomeni, da si želijo večje teže diametralno nasprotnega pola. Desnici sta izpod plašča od gospodarstva želenega konzervativizma in liberalizma preveč očitno gledala konfliktnost, nazadnjaško desničarstvo in dvomljiv pogled na izid druge svetovne vojne. Sedaj pa vsaj glede na koalicijsko pogodbo (napol presenečeni) srečneži, ki so bili povabljeni vanjo, hrabro pridigajo sistemski odpor do trga in svobodne gospodarske iniciative. Ne vem, kam gledajo mandatarjevi svetovalci! Gospodarska pričakovanja so razne banke in inštituti morali od začetka pandemije večkrat popravljati, saj so slovenski podjetniki pokazali, da znajo smiselno uporabiti državno podporo, obenem pa so se zavedali, da se tudi s pandemijo vse spreminja in prilagaja novim naravnim in prodajnim tokovom. Izkoriščali so prostor, ki ga imajo zaradi odprtih trgov, do katerih sta pripeljali liberalizacija in globalizacija, ki sta zahtevali tudi varen pravni okvir za poslovanje. Dosedanji vladi se ni treba preveč hvaliti, saj smo v EU v času pandemije vsi mrzlično prepisovali protikoronske ukrepe drug od drugega. Sedaj pa dobijo mikrofon tudi tisti, ki se niso zadrževali, ko so želeli groziti tudi najboljšim gospodarstvenikom v jeziku enopartijskega sistema.Itak pa z izborom ministrov ne bomo nikoli zadovoljni. Spet se pojavlja neznanje mandatarjev, ko razglašajo, da bodo na ministrska mesta postavili strokovnjake. Kje so to videli? V Nemčiji, denimo, zagotovo ne. Že pred Merklovo je Nemčija mednarodno močno pridobivala na mednarodnem ugledu. Takrat je bil v Schroederjevi vladi zunanji minister politik Zelenih Joschka Fischer. Po poklicu je bil gimnazijski maturant, denar si je nekaj časa služil kot taksist, znan pa je bil po pretepih s policijo na protestih. Vendar pa je pred vstopom Zelenih v koalicijo dosegel odlične rezultate pri vodenju nacionalnih projektov. Zraven njega je bil finančni minister Eichel, ki je bil po poklicu srednješolski profesor zgodovine. Tudi doma bi se našel kakšen primer na primer nekoč na ministrstvu za zdravje, a v Sloveniji ni dobro operirati z imeni, saj mimogrede škoduješ komu, za katerega skušaš zastaviti dobro besedo.Kaj pričakujem od zmagovalcev in od tistih, ki so se z wild card uvrstili v koalicijo? Drugi naj se predvsem ne šopirijo s stališči, zaradi katerih so v resnici izgubili volitve, temveč naj jih najprej prevzame skromnost. Naj se učijo iz rezultatov odločanja volivcev, naj v splošno dobro skromno stopijo na pot intenzivnega učenja o tem, kako uspešno voditi majhno odprto gospodarstvo. Nova koalicija naj ugotovi, kakšne razmere potrebuje gospodarstvo, ki edino lahko zagotovi ekonomsko trajnostno rast in s tem polni mošnjo za druge potrebe, in kaj potrebuje prebivalstvo, da bo pri tem sodelovalo z znanjem in s potrebno delovno etiko. Naj namesto napihovanja ega, ko gre za funkcije, naredijo čim več domačih nalog in naj stroškov učenja ne prenašajo na prebivalstvo in gospodarstvo. Mi bomo pa medtem upali, da se nam zgodi podobno, kot se je zgodilo Nemcem, ko je leta 1974 nastopila socialdemokratska vlada kanclerja Helmuta Schmidta. Začenši z letom 1948 so si z ameriško pomočjo dobro gospodarsko opomogli tudi in prav zaradi močne in stabilne nemške marke, katere trdnost je seveda nadzirala njihova (in sedaj naša) centralna banka v Frankfurtu. Splošno prepričanje je bilo, da se morajo za to zahvaliti do takrat vladajočim konservativnim koalicijam. In sedaj naj bi pri sedežih v svetu Bundesbanke prevladovali socialni demokrati, ki so bili znani po svojih finančnih popuščanjih interesnim skupinam! A zgodilo se ni nič dramatičnega in nemška marka je ostala pojem stabilnosti tudi po tem. Nekdo od uveljavljenih nemških ekonomistov je v devetdesetih letih šaljivo pripomnil, da so hitro spremenili svoja stališča in zanimanje predvsem za razdeljevanje bruto domačega proizvoda: ob pogledu na mogočne stebre, ki te pozdravijo že ob vstopu v banko, naj bi se zavedli resnosti nalog, ki jih imajo, ko bodo odločali o denarni politiki, in so z besedami in dejanji nadaljevali podporo stabilni nemški valuti. Upanje, da se bodo odgovornosti pravočasno zavedli tudi v novi koaliciji, gotovo ostaja tudi nam. Kaj pričakujem od zmagovalcev in od tistih, ki so se z wild card uvrstili v koalicijo?

(POGLED) Kaj pričakujem od zmagovalcev in "wild card" koalicijskih partnerjev

Prof. dr. Rasto Ovin, DOBA Fakulteta

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Povezani članki

Izbrano