Pred kratkim mi je v debati moški sogovornik povedal, da so naredili raziskave, ki so pokazale, da ženske ne volimo žensk. Če izhajam iz sebe, to ne bo držalo. Na zadnjih nekaj volitvah sem zmeraj volila ali upala na zmago ženske. Ženske iz različnih političnih strank, takšne, ki so me prepričale s svojimi stališči, vrednotami in besedami. Za vsako od njih sem imela upanje, da lahko s svojimi odločitvami in dejanji spremeni stvari na bolje. Tako zelo močno sem upala, da sem ob spoznanju, kako so nekatere tako spretno predstavile popolnoma drugačno sliko o sebi, kot so v resnici, izjemno razočarana. In razočaran človek je običajno veliko hujši kritik kot jezen človek.
V preteklosti je bilo kar nekaj žensk v politiki, ki so me po prvotnem navdušenju razočarale. Ampak nobena tako zelo in tako močno kot tista, v katero sem najbolj verjela in ji slepo zaupala, da bo naredila vse zato, da nas ne bo pustila na cedilu. Tudi po tem, ko se je že nakazovalo, kam se premikajo zadeve, sem sama sebi dopovedovala, da to ne more biti res, da zagotovo obstaja razlaga, da je to le način, kako bo poskušala pomagati in bo za vse nas poskrbela. Še kar naprej sem upala in upala in samo sebe zavajala vse do takrat, ko sem končno odprla oči in si dopovedala, da je bilo vse to, v kar sem verjela, le velika farsa.
Na koncu sem bila jezna sama nase, ker sem bila pripravljena vse oprostiti, če bi bila ženska, v katero sem tako verjela, zmožna priznati napake, ki jih je naredila, in se častno opravičiti. Ampak ne. Napaka za napako, napad za napadom, zavajanje za zavajanjem. In v trenutku, ko je bilo napak toliko, da je podobno kot jaz spregledal še marsikdo, se je končno odzvala ženska, v katero nas je kar nekaj polagalo svoje upe. In izbrala je najslabšo možno karto – uboga mama in žena. Tako zasedena in za službo zavzeta, da mora družino, da zanjo najde nekaj uric, jemati s seboj na službena potovanja. Jemati družino na službene poti ni nova praksa, poznamo jo in prakticiramo že dolgo. Tudi mame v akademsko-raziskovalni sferi, ki v želji po napredku gostujemo po tujini, včasih tudi po tri mesece. In to običajno v obdobju, ko so naši otroci zelo majhni, v predšolski ali začetni šolski starosti. Zato razumemo in ne obsojamo, če kdo vzame otroke in partnerja ali partnerico na službeno pot. Imamo pa težavo s tem, ko nekdo davkoplačevalski denar, ki bi ga lahko namenili za nešteto drugih koristnih stvari - boljše šolstvo, zdravstvo, več raziskovanja in razvoja -, uporablja za razvajanje sebe in svoje družine.
Napaka za napako, napad za napadom, zavajanje za zavajanjem. In v trenutku, ko je bilo napak toliko, da je podobno kot jaz spregledal še marsikdo, se je končno odzvala ženska, v katero nas je kar nekaj polagalo svoje upe. In izbrala je najslabšo možno karto – uboga mama in žena
Obiščite spletno stran brez oglasov.
