Dr. Monika Kirbiš Rojs je v enako naslovljenem prispevku zapisala: "Dr. Robert Golob je omenjal vrednote NOB in boj proti nacizmu in fašizmu, hkrati pa zavestno izpuščal komunizem kot enakovreden totalitarizem, ki je imel v Sloveniji najdaljšo življenjsko dobo." Žalostno je, da tudi ljudje z najvišjimi akademskimi nazivi še vedno brez vsakršne utemeljitve (po papagajsko) enačijo komunistično obdobje v Sloveniji z nacizmom in fašizmom. Upam si trditi, da se je slovenstvo v tem času okrepilo in utrdilo bolj kot v kateremkoli drugem obdobju zgodovine slovenskega naroda. V ta namen navajam naslednja dejstva:
Komunisti so bili najpomembnejši iniciatorji, organizatorji, voditelji in borci v prvih vrstah boja proti okupatorju. Skupaj z borci drugih jugoslovanskih narodov so osvobodili Jugoslavijo s Slovenijo, kar so priznali tudi zavezniki. Slovensko ozemlje se je s priključitvijo Primorske povečalo skoraj za tretjino. Pridobili smo del jadranske obale, na kateri smo povsem na novo zgradili pristanišče v Kopru, ki je, če se ne motim, največje na obalah Jadranskega morja. Prebivalstvo Slovenije se je v obdobju komunizma povečalo z 1,2 na 2 milijona. Zgrajeni sta bili dve pomembni mestni središči: Nova Gorica in Velenje. Ne nazadnje je potrebno omeniti tudi, da so ženske dobile volilno pravico.
Na političnem področju smo namesto Dravske banovine, v kateri je imela banska uprava le nekaj proračunskih pristojnosti, dobili Republiko Slovenijo z vsemi atributi državnosti. V Ustavi SRS in SFRJ je bila zapisana pravica do samoodločbe, na katero smo se sklicevali, ko smo leta 1990 razpisali referendum o osamosvojitvi. Republiška skupščina je v kriznih letih (1988-1991) pravno veljavno sprejemala ustavne amandmaje in zakone, potrebne za osamosvojitev, Izvršni svet pa brez težav politično upravno in gospodarsko obvladoval celotno območje Slovenije. Slovenska vojska (TO in policija) se je uspešno zoperstavila JLA, ki je skušala preprečiti našo plebiscitarno odločitev.
Znano je, da Slovenci, ko smo bili pod Avstro-Ogrsko, nismo imeli svojega plemstva niti gospodarske elite. V prvi Jugoslaviji smo sicer nekaj gospodarske elite pridobili, vendar je bila še vedno več kot polovica gospodarske baze v tujih rokah. Nova politična oblast je po vojni podržavila vsa proizvodna sredstva, proizvodne objekte in drugo nacionalno premoženje, razen sredstev za osebno preživljanje in sredstev osebnega standarda. Tako so bili ob svoje gradove in posestva Windischgrätzi, Auerspergi, Thurni, Schönburg-Waldenburgi, Herbersteini, Attemsi, Esterhazyji, Zichyji in drugi tuji rodovi in nam, njihovim podložnikom, ni bilo potrebno izkazovati svoje ponižnosti in pokornosti s poljubljanjem njihovih zamaščenih rok. Slovenci smo po dolgih stoletjih spet lahko rekli, da smo gospodarji na svoji zemlji. Znani slovenski ekonomist dr. Aleksander Bajt, ki komunistov ni imel preveč v čislih, je ob osamosvojitvi Slovenije kljub temu v Delu zapisal, da je največja vrednota in dota komunistov to, da so v samostojno Slovenijo prinesli kot solza čisto lastništvo nad nacionalnim gospodarstvom.
Na kulturnem področju se bom omejil le na prikaz bralne kulture. Ko sem leta 1996 prebiral Slovenski spominski zbornik (…1939), me je zelo začudil podatek, da so ljubljanske in mariborske knjižnice leta 1938 sposodile na dom skupno 334.347 knjig. Od tega jih je bilo le 148.347 (42,8 %) slovenskih, kar 172.873 (51,7 %) nemških in 18.480 (5,5 %) v drugih jezikih; torej več nemških knjig kot slovenskih. Seveda sem želel ugotoviti, kakšno je bilo stanje na tem področju ob koncu komunizma. Pridobil sem lahko le letna poročila ljubljanske in mariborske knjižnice za leto 1995, iz katerih je bilo razvidno, da je od 3,475.359 izposojenih knjig bilo 3,201.759 (92,3 %) slovenskih, 40.794 (1,2 %) nemških in 232.770 v drugih jezikih.
Na socialnem področju beležimo hitro rast zaposlenosti prebivalstva (leta 1938 smo imeli 11, leta 1989 pa 40 zaposlenih na 100 prebivalcev), omogočeno je bilo šolanje tudi mladini iz nižjih socialnih slojev (leta 1938 smo imeli 2, leta 1989 pa 19 študentov na 1000 prebivalcev), z zagotavljanjem zdravstvenega varstva vsemu prebivalstvu smo relativno hitro iztrebili nalezljive bolezni in zmanjšali umrljivost dojenčkov do enega leta starosti (leta 1939 je umrlo 139, leta 1989 pa le 9 dojenčkov na 1000 živorojenih). Pospešeno so se gradili stanovanja, šole, vrtci, bolnice, zdravstveni domovi, gledališča, športna igrišča ipd.
Na podlagi navedenega je potrebno pošteno priznati, da se je v komunističnem obdobju slovenstvo okrepilo in utrdilo tako na političnem kot na gospodarskem in kulturnem področju, da se je okrepila in utrdila slovenska narodna zavest in samozavest, skratka slovenski narod je v tem obdobju dozorel in postal enakopraven in enakovreden drugim evropskim narodom.
Slovenski komunisti so 1988. zapustili kongres ZKJ. Spoznali so, da diktatura proletariata in demokratični centralizem nista primerna za vodenje države v postindustrijskem času, zato so tudi v začetku leta 1990 izjavili, da sestopajo z oblasti in da si bodo za uresničevanje svojega programa prizadevali kot ena od političnih strank v okviru večstrankarskega političnega sistema.
Jože Žerdin, Maribor
