"In vendar se vrti" ali "in vendar se premika" je znameniti stavek, ki naj bi ga izrekel Galileo Galilei. Jaz dodajam: Vsekakor se vrti, in to z nami ali brez nas. Vse to pomeni, da se kljub nasprotnim trditvam ali kakršnim koli drugačnim prepričanjem dejansko vse premika. In vse bolj se premika na dotik, "na tač" bi rekli mladi.
Veliko naprav okrog nas lahko upravljamo na dotik. Če naštejem le nekatere: pametni telefoni, daljinski upravljalniki, računalniki, pametne ure, plošče štedilnikih, mikrovalovne pečice, pralni stroji … Katerokoli od naštetih naprav lahko vklopimo le z lahnim pritiskom, nato pa z dotikom ali drsenjem po ekranu, zaslonu ali plošči aktiviramo številne funkcije, ki so včasih izven meja našega razuma. Dotik lahko izvedemo s prstom, z namensko palčko, z navadnim ali kemičnim svinčnikom, ki ima eno stran oblazinjeno. V teoriji piše, da naprava (ekran ali zaslon) zazna gibanje prsta ali pisala in se odziva. Dotikamo se lahko zgolj z enim prstom. Kako malo je torej treba, da se usidramo v virtualno računalniško okolje, kjer vse poteka virtualno. Žal pa glava ob tem ostaja prazna, možgani pa počivajo. Drsamo lahko gor in dol. Pa levo in desno. Vse z enim prstom. Še en prst moramo dodati le tedaj, ko želimo na zaslonu kaj povečati ali zmanjšati oziroma približati ali oddaljiti – torej delujemo dvoprstno. Eni se celo pridušajo, da je to naporno. In da bi trajne bolečine v palcu in kazalcu morali opredeliti kot poklicno bolezen.
Tehnični razvoj na vseh področjih je človeku zagotovo prinesel velike koristi, veliko dobrega, uporabnega. Bistveno mu je olajšal delo in ga razbremenil. Če je ta razvoj koristen, uporaben, nujen in nenadomestljiv na znanstvenem, zdravstvenem, gospodarskem in še katerem področju, pa nas nenehno preživljanje časa ob buljenju v ekran računalnika ali mobitela odteguje od družbe, realnega sveta ter ožjega in širšega dogajanja okoli nas. Postavlja nas v virtualen svet, svet iluzij, namišljenega in neresničnega.
Ljudje pa doživljamo dotik celostno, telesno, čustveno in psihološko. Pri neposrednih dotikih in medosebnih odnosih gre za realno in resnično doživljanje in doživetje. Gre za tukaj in zdaj, ko se ljudje družijo, ko čutijo in doživljajo resnične dotike in objeme. Njihova povezanost je realna. A je žal vse manj ljudi, ki so na dotik še sploh občutljivi? Nas danes še kdo sploh vabi k dotikanju? Ni potrebe, pravijo! Imamo naprave, po katerih non stop drsamo, in smo "drajsanje" kot obliko ljubezni zanemarili. Raje gleda v TV-ekran ali mobilnik, kot bi se posvetil meni, tarnajo mladenke. Vabiti ga moram v posteljo, saj sicer ure in ure visi na telefonu.
Namesto telesa mobitel
Kakor naprave tudi človek ali njegovo telo reagira na dotike. Toda žal je vse preveč takšnih, ki osebni dotik zamenjujejo s tem, da se dotikajo svojega mobitela ali računalniške tablice. In kar je najbolj skrb vzbujajoče, naprave se dejansko odzivajo na naš dotik in nam ponudijo iskano vsebino. Toda vse je mehansko, tu ni nobenih občutkov. Naprava ne loči med nežnim, močnim ali bolečim dotikom, objemom, ne čuti poljuba, ne izraža veselja ali žalosti. Ne joče in se ne smeji z nami. Ne okrega nas, z nami se ne prepira, a nam tudi ne daje opore in nas ne tolaži. Deluje brez občutka topline, ljubezni, lagodje, varnosti …
V odnosih med ljudmi pa vsak dotik vpliva na naša čustva. Telo se odzove, ko se ga dotaknemo, ko se privijemo k nekomu, ga objamemo ali poljubimo. Ali pa reagira nasprotno, umakne roko, se presede, odide … V realnih odnosih je vedno interakcija. Dotik ali objem med ljudmi ni le fizičen stik, ampak sproži tudi izločanje hormonov sreče. No, pa objemite svoj mobitel, tablico. Kaj čutite? Morda pa kdaj v prihodnosti dobimo še čutni zaslon, ki se bo odzval, nas poljubil, objel …
Lahko se še tako vživimo v situacijo, ki jo spremljamo na zaslonu, toda v resnici smo še vedno izven vsakokratne zgodbe. Ne glede na to, ali je zgodba romantična ali nasilna. V virtualnih bojih z lahkoto zmagujemo, postajamo zmagovalci ali celo virtualni heroji.
Toda lahko nas je strah, saj mladi virtualne scene doživljajo kot realnost. Čeprav sami medtem živijo daleč vstran od resnih in realnih problemov današnjega sveta. Realnih izkušenj pa imajo čedalje manj. Ali sploh vedo, kako diši roža? Kako se spleza na drevo? Kako prijeti meč v roke, kako sabljati, kako streljati … Realen svet ima in postavlja omejitve, zahteva prilagajanja, teh pa pred ekranom računalnika ni mogoče dojeti ali prepoznati. Današnji tako imenovani otroci računalnikov pa pičijo naravnost, za njih ni meja, ne ovir, ne omejitev. Za njih niti nebo ni več meja.
Realen svet zanj upravljajo starši
Sosedov Lian je bled kot stena, saj razen na poti v šolo in domov ne vidi sonca. Ves prosti čas preživi za štirimi stenami in z drsanjem po ekranu upravlja svoj svet, ki mu ga podpira svetovni splet. Realni svet zanj upravljajo starši. Niti prijatelji, sošolci ali športni navdušenci ga ne spravijo na dvorišče. Starši so povsem nemočni. In ko je slučajno hitel čez dvorišče in za hip pokramljal s sošolcem, ki je v športni opravi branil gol, mu je razlagal le o računalniških igricah. O virtualnih temah, o streljanju, uničevanju, ubijanju … Fant je že sedaj povsem brez empatije. Zato se sprašujem, katere vrednote bo živel takšen otrok, ko bo odrasel? Kaj se torej dogaja v glavah naših najstnikov?
In ko so ga sestrici in starši poprosili, naj ostane na dvorišču, v naravi, na svežem zraku, med vrstniki … jih je pričel obkladati z besedami, težjimi od svinca, in bil gostobeseden kot lava. Ni hotel slišati moledovanja staršev, naj utihne, niti videti zgroženosti navzočih sosedov. Zaradi histeričnega izpada je bilo videti, da živi v svojem svetu, bolje rečeno stresu. Njegov neizzvan izpad se ni končal, dokler ni zaloputnil vhodnih vrat za seboj. No, morda je tudi takrat nadaljeval svoj verbalni izbruh jeze, a ga vsaj nismo več slišali.
Njegov izpad je bil na srečo zgolj verbalen, toda ne prvi! Nekateri pa svojo grobost trenirajo tudi na svojih ljubljenih napravah. Grobo pritiskajo in razbijajo po njih, če ne delujejo ali ne delujejo takoj. Skačejo po njih, jih mečejo ob tla ali skozi okna. Pripisujejo jim krivdo, torej nek človeški značaj. In se jim maščujejo, jih kaznujejo, uničijo. Kako simbolično?
Danes je v silnem razmahu tudi robotika, za katero vemo le, da nikoli ne bo mogla povsem nadomestiti človeka. A razvoj sega že daleč in globoko. Ste se že kdaj vprašali, kako robot čuti naš dotik? Ali v kaj se je danes spremenil osnovni namen brezpilotnih zrakoplovov – dronov? Ki smo jih na začetku občudovali kot nosilce fotoaparata ali kamere, ki so zagotavljali izjemne fotografije in posnetke veselih in srečnih dogodkov s ptičje perspektive. In kaj nosijo droni danes? Zakaj jih uporabljajo, čemu so namenjeni?
Močnejši se izživljajo nad šibkejšimi
A ni zanimivo, da je ves svet tako rekoč na dotik. Vse to me vodi v razmišljanje, da je tudi za svetovno apokalipso v bistvu potreben samo en dotik. Svetovni voditelji simbolično vedno držijo en prst na rdečem gumbu. S pritiskom nanj lahko sprožijo jedrsko orožje in s tem povzročijo konec sveta. Upravičeno nas je lahko strah, saj nimamo nobene garancije, da so to ljudje zdrave pameti. In ta absolutna moč je v rokah, bolje rečeno v glavi, enega samega človeka. Prav ta in takšen predstavlja za ves svet stalno nevarnost.
Ti voditelji in ti Izraelci so zame kot čebula. So enostavno vzrok za točenje solza.
In obžalujem tiste ljudi, ki še vedno ne razumejo ali nočejo razumeti, da se Izrael v Gazi ne brani, temveč napada. Bombardira, ubija in strada otroke in se maščuje nad vsemi in vsakomur.
Zakaj vedno bolj veljata le moč in veličina, ne pa razum in argumenti? Močnejši se izživljajo nad šibkejšimi. Večji nad manjšimi. V resnici pozabljamo, v čem se ljudje razlikujemo od živali. Po razumu vendar. A pameti ni, vsaj pri tistih ne, ki vladajo in vodijo ta svet. Velikim in močnim je torej dovoljeno vse, od plenjenja ozemlja in premoženja do ubijanja ljudi. A kdo odgovarja za vse to? Nihče!
Človeški možgani so zapleten sistem, ki ga ne razumem, a si želim, da bi čim več ljudem dali pravi signal, pravi klik v glavi. Zaradi umetne inteligence nas bo v prihodnosti vse manj bolela glava, saj bomo vse manj uporabljali možgane. Ali pa tudi ne?
Zavedam se, da se bo svet še vedno vrtel, kot se mora, jaz pa bom šel na kolo in si svoj mali svet zavrtel po svoje. Vas vabim s seboj.
