Eseji dijakov o nacionalizmu: Dvorezen meč, ki ga je potrebno obravnavati preudarno in kritično

Živimo v globalno povezani družbi, obeleženi z izrazito individualistično tekmo posameznikov za doseganje lastnih interesov, pri čemer jih ne povezuje več kolektivna zavest ali občutek pripadnosti širši skupnosti. Zaznamujejo jo globalni kapitalizem, migracije, podnebne spremembe in digitalna povezanost, ki prispevajo k razdrobljenosti posameznikov. Takšnemu sociološkemu opisu bi rad dodal še bolj filozofsko perspektivo. Menim namreč, da moramo sodobno družbo razumeti tudi kot družbo, kjer oblast, tako Foucault, ne deluje zgolj ali primarno z represijo, temveč predvsem tako, da preko različnih oblastih mehanizmov producira različne vrste subjektov. To se zgodi preko ponotranjenja specifičnih ideologij, vrednot in političnih mitologij, s katerimi posamezniki opravičujejo in razumejo svoje mesto v svetu. Ena najvidnejših političnih mitologij sodobnega časa je nacionalizem, ki znova pridobiva na moči zlasti v obdobju, ki ga zaznamujeta družbena kriza in negotovost.

Nacionalizem lahko razumemo kot politično in družbeno ideologijo, ki v središče postavlja pripadnost določenemu narodu ter poudarja njegovo kulturno, politično in zgodovinsko povezanost, moč ali vsaj avtonomijo, pogosto pa stremi k temu, da ideja pripadnosti nekemu narodu služi kot glavni temelj državne ureditve.

Zanima me predvsem, kako nacionalizem producira subjekte v sodobni družbi ter ali pri tem predstavlja nevarnost. Najprej se bom vprašal kaj je "narod" (kot temeljni gradnik nacionalistične ideologije) in poskušal ovreči klasično pojmovanje naroda kot skupine ljudi s skupno zgodovino in kulturo. V nadaljevanju bom proučil nacionalizem kot politično stališče ter razmislil, kaj točno ga dela tako zelo aktualnega in popularnega. Na koncu bom odgovoril na vprašanje, ali nacionalizem predstavlja nevarnost v sodobni družbi.

Koncept naroda skozi alternativno filozofsko perspektivo

Da se izognem razlagam, ki koncept naroda že v izhodišču predpostavljajo kot nekaj vnaprej obstoječega ali samoumevnega, se bom filozofske analize naroda lotil s (post)strukturalističnim pristopom. Preden lahko pojasnim, kaj razumem pod pojmom naroda, naj na kratko opredelim svoje filozofsko izhodišče za analizo.

a) Strukturalizem in narod skozi dialektični presežek materializma in idealizma

Saussurjev strukturalizem izhaja iz analize strukture jezika in temelji na tezi, da je pomen posameznih elementov znotraj določene jezikovne ali družbene strukture mogoče razumeti le znotraj statičnega sistema relacij. To pomeni, da identiteta vsakega elementa izhaja zgolj in samo iz njegove pozicije glede na druge elemente v strukturi, torej je nujno relacijske narave. Izven tega sistema relacij elementi sploh nimajo eksistence, saj je celotna "bit" nekega elementa vzpostavljena šele z njegovim vstopom v sistem. Koncepti (tudi narod) so torej za strukturalizem zgolj označevalci, ki so glede na družbena razmerja moči zvezani s specifičnimi označenci (torej z idejnimi referenti). Zame je ključno, da dejanski pomen določenega koncepta obravnave (naroda) ni vsebovan niti v označevalcu niti v označencu samem po sebi, ampak izhaja iz odnosa med njima. V tem vidim nek specifičen dialektični presežek med idealizmom in materializmom. Ker sta v znaku hkrati prisotna vidik idej (označevalec) in vidik materije (označenec), ne moremo trditi, da stvarnost določa samo ena plat. Obe se medsebojno pogojujeta (implicirata) in skupaj tvorita pomen.

Iz takšne filozofske pozicije lahko sedaj narod opredelimo kot "zamišljeno skupnost" (B. Andersen), kjer si člani predstavljajo svojo pripadnost skupnosti, ki se v praksi krepi skozi materialne rituale (navijanje za reprezentanco, petje himne na proslavah, itd.) Prav to šele ustvari občutek naroda kot konkretne entitete. Tukaj se nam kaže dialektični presežek med materializmom (v smislu, da brez dejanskih ritualov, institucij in praks narod ne bi mogel obstajati) in idealizmom (v smislu, da je predpogoj za izvajanje teh ritualov že predpostavljena ideja obstoja naroda). Narod namreč nastane šele, ko: se dovolj posameznikov na eni strani prepozna za pripadnike naroda in svojo pripadnost krepi skozi rituale in vsakodnevne prakse;

in ko narod kot ideja oziroma označevalec obstaja neodvisno in šele omogoča materialne prakse – identifikacija z narodom je namreč predpogoj za izvajanje praks in ritualov, ki narod šele vzpostavljajo. Brez predhodno navzočega koncepta naroda materialne prakse ne bi imele enotnega referenta.

b) Subjekt skozi psihoanalizo ali narod kot struktura, ki omogoča subjektivnost

Lacan k strukturalizmu doda psihoanalitični uvid, da subjekt ni vnaprej dana in avtonomna entiteta, ki bi prav ta strukturalistični sistem jezika uporabljala zgolj kot sredstvo za izražanje svojih misli in občutij. Nasprotno, subjekt nastane šele skozi umeščenost v simbolni red oziroma mrežo označevalcev, saj pred jezikom ali zunaj njega sploh ne obstaja. Proces subjektivizacije poteka v dveh korakih: najprej je subjekt nagovorjen s strani simbolnega reda, nato pa se mora v tako pridobljeni identiteti še sam prepoznati. Povedano drugače: subjekt se vzpostavi preko identifikacije z vedno istim označevalcem, ki ga reprezentira drugim označevalcem, kar predpostavlja navidezno statičnost sistema, v katerem se ta identifikacija odvija.

Navidezna statičnost sistema je pogosto rezultat določenega označevalca na položaju izjeme (po Lacanu "točke prešitja"), ki začasno stabilizira mrežo označevalcev in omogoči, da se pomen "zasidra" na določen označenec. Subjekt nima jasne identitete, dokler mu točka prešitja ne omogoči navidezno stabilnega sistema, znotraj katerega lahko to identiteto vzpostavi.

V primeru naroda to pomeni, da se vsi razpršeni označevalci (kultura, jezik, skupna zgodovina, itd.) "pritrdijo" na idejo naroda in se združijo v navidezno povezano celoto.

Ko posameznik reče "Jaz sem Slovenec," se s tem prepozna v označevalcu, ki mu daje občutek trdne, "naravne" identitete. Na ta način narod deluje kot točka prešitja: prikrije dejansko nestanovitnost označevalcev in s tem ustvari občutek koherentne celote, v kateri se lahko posameznik identificira.

Na koncu torej pridemo do ugotovitve, da sta posameznik in koncept naroda medsebojno odvisna; brez enega ne obstaja drugi in obratno. Prek (post)strukturalističnega pristopa sem pokazal, da narod kot točka prešitja ni nekaj po naravi danega ali "od Boga", ampak zgolj zamišljena skupnost, ki temelji na prepletu materialnih praks posameznikov in umskih predstav ali ideologij, ki se medsebojno pogojujejo in soustvarjajo.

Nacionalizem kot politično stališče ali politična filozofija nacionalizma

Nacionalizem kot politično stališče, utemeljeno na konceptu naroda, zagovorniki razumejo kot način za boljše delovanje demokracije. Za to obstajata dva razloga:

1. Pripadniki istega naroda naj bi imeli objektivne skupne zgodovinske in materialne interese – med seboj so si podobni v smislu kulture, zgodovine in ostalih materialnih dejavnikov. To v kontekstu demokracije omogoča boljše in hitrejše sklepe ter prav tako upoštevanje teh, četudi se z njimi posameznik ne strinja. Pri sklepanju dogovorov je namreč v skupnosti podobno mislečih posameznikov manj tenzij in posledično manj konfliktov in nestrpnosti.

V dejanskosti pa posamezniki nimajo podobnih interesov na podlagi iste narodnosti, temveč na podlagi pripadnosti istemu družbenemu razredu. Slovenski delavec v tovarni bo, na primer, imel več skupnih interesov z afganistanskim delavcem, ki dela v isti tovarni, kot pa s pripadniki slovenskega višjega razreda.

2. Drugi argument trdi, da občutek močne nacionalne identitete omogoča boljše delovanje demokracije, saj posamezniki bolj verjetno delujejo v interesu skupnega dobrega in ne zgolj na podlagi lastnih interesov, ker to delajo za "svojo skupino" oziroma svoj narod.

Nacionalizem pa v resnici ne deluje kot orodje za doseganje skupnega dobrega, ampak zgolj sredstvo, s katerim se ohranja družbeni sistem, poln kontradikcij. Nacionalizem namreč deluje kot zgodba, ki ohranja status quo obstoječih družbenih hierarhij, saj jih legitimizira. Posameznik se lahko zaveda družbenih kontradikcij in nepravičnosti, ampak še vedno sodeluje v svoji pripadnosti nacionalistični ideologiji v smislu: "Morda sistem res ne deluje, kot bi moral, ampak takšne so stvari po naravi, imamo svoj narod in državo".

Na podlagi tega dialektičnega pristopa v obliki teze in antiteze sem pri prvi točki analiziral vprašanje družbene celovitosti ali kohezije v demokraciji, pri drugem pa namene in motivacijo posameznikov, da delujejo za skupno dobro. S tem sem izpostavil pomanjkljivosti nacionalistične ideologije.

Na tej točki me zanima, zakaj je nacionalizem kljub temu v današnji družbi tako popularen in aktualen.

Nacionalizem kot sodobna verzija Platonove plemenite prevare

Sodobno kapitalistično družbo moramo opredeliti s tremi poglavitnimi značilnostmi: prvič – moderna družba je individualizirana in atomizirana, prevladuje prepričanje, da "Družba ne obstaja, obstajajo samo posamezniki" (kot je povedala Margaret Thatcher). Drugič – moderna družba je družba zapovedi užitka, kot je sodobno družbo opredelil Foucault. Tretjič – družba, ki ceni individualno avtentičnost. Takšno radikalno osredotočenje na posameznika brez zunanjih referenc, trdnih vezi s kolektivom in identifikacij vodi k posameznikom, ki jim manjka občutek skupne identitete. Prav to Durkheim poimenuje stanje družbene anomije. V takšnem svetu, kjer posamezniki brez trdnih skupnih vezi izgubljajo občutek pripadnosti, nam koncept naroda omogoči stabilnost in trajno identiteto.

Ne glede na to, ali je nacionalizem lahko škodljiv ali pa omogoča večjo demokratičnost, ljudje določeno točko, na podlagi katere lahko oblikujejo svojo identiteto, vedno nujno potrebujejo. Zakaj?

Vsaka politična oblast za svoje delovanje potrebuje mit, na katerem je utemeljena, saj se namreč zmeraj vzpostavi z nasilnim aktom v obliki nasilne prekinitve predhodne oblasti. Zakonitost določene oblasti ima potemtakem svoj izvor zmeraj v nezakonitem – sistem mora vedno z racionalnim pristopom upravičiti svoj nastanek (o tem priča antropološka šala o "nekdanjih ljudožercih, ki antropologom povedo, da niso več ljudožerci, saj so včeraj pojedli zadnjega ljudožerca med njimi"). Prav zaradi tega je nujno potreben mit (oziroma točka prešitja), ki legitimizira trenutno oblast. Ravno to idejo je imel v mislih Platon, ko je uvedel koncept "plemenite prevare", s katerim je upravičil kastni sistem v svojem delu Država.

Pripovedovanje mita je torej ključnega pomena za delovanje katerekoli družbe. Družba je namreč vitalna samo, če si pripoveduje določen mit, okoli katerega lahko steče racionalno funkcioniranje. Durkheim opozarja, da občutek izgube smisla in usmeritve nastopi, ko družba izgubi sposobnost pripovedovati si mit, to pa vodi h kulturnemu in individualnemu samomoru. Mit deluje (kot ideologija in demokracija), če se le "delamo", da deluje (četudi realno ne verjamemo), in je tako gonilo političnega.

Na podlagi tega spoznanja lahko razumemo, kako nam nacionalizem v sodobnem individualističnem in tekmovalnem svetu brez občutka kakršnekoli kolektivne zavesti podaja rešitev proti stanju družbene anomije in nas povezuje v enotno skupnost.

Sklep: Ali je nacionalizem nevarnost v sodobni družbi?

V zaključku bom postavil trditev, da nacionalizem kot močna zavest pripadnosti nekemu narodu v sodobni družbi ne predstavlja nevarnosti sam po sebi, saj je lahko prav tako uporabljen v emancipatorne namene. To je še posebej opazno v zgodovinskih primerih, ko je nacionalizem deloval kot orodje za emancipacijo narodov, ki so bili podjarmljeni ali kolonizirani. Močna zavest narodne identitete je lahko služila kot podlaga za odpor proti zatiranju in za vzpostavitev pravičnejše družbene ureditve. Nevarnost nastopi, ko je koncept naroda ugrabljen in zlorabljen za ohranjanje družbenih kontradikcij in zatiranje drugače mislečih ter pripadnikov manjšin na podlagi razlikovanja "mi" proti "njim". Takrat se družbena povezanost spremeni v izključevanje in iskanje sovražnika, da bi se ohranil videz stabilne in koherentne družbe.

Zgodovina nam kaže, da se tovrstne iluzije o koherentni nacionalni identiteti zlomijo prav tedaj, ko nepriznane družbene težave (npr. razredni boj, rasizem, omejevanje svoboščin) dosežejo točko, ko jih ni več mogoče prikriti. Tedaj se občutek družbene anomije radikaliza, saj partikularni miti o pravičnosti ureditve ne morejo več zamaskirati neurejenosti in nestabilnosti. Tako dobimo paradoks, da se nacionalizem predstavlja kot nekaj stabilnega, hkrati pa lahko povzroči ravno nasprotno – globoke razdore in družbeno krizo.

Nacionalizem v sodobni družbi na eni strani torej deluje kot stabilizacijski dejavnik, ki posameznikom omogoča občutek pripadnosti, na drugi strani pa kot represivna ideologija, ki prikriva in ohranja družbene protislovnosti. Ker sem pokazal, da ljudje in družba potrebujejo določen mit, ki nudi (četudi) navidezno koherenco skupnosti, je ključno vprašanje ali nacionalizem kot mitologijo, ki to koherenco zagotavlja, uporabljamo za resnično izboljšanje družbe ali pa za utrjevanje škodljivih in izključevalnih praks. Naloga vsakega aktivnega državljana je torej, da nenehno preverja in izprašuje, kateri "mit" usmerja družbeno delovanje in v čigavem interesu. Nacionalizem ni nujno destruktiven, vendar je zaradi svoje moči in zmožnosti mobilizacije lahko hitro ugrabljen ter usmerjen v izključevanje, nasilje ali politično manipulacijo. V tem pogledu ostaja dvorezen meč, ki ga je potrebno obravnavati preudarno, kritično in z globokim razmislekom o vrednotah, ki jih želimo gojiti kot skupnost.

Če zaključim z obratom Platona: nevarno je izhod iz votline postaviti za temeljni filozofski, politični ali družbeni cilj, saj se lahko hitro znajdemo v "post-ideološki družbi", kjer votline znotraj svoje politične mitologije sploh ne vidimo več, čeprav smo globoko v njej. Pravi cilj mora biti najti in soustvarjati najbolj pravično votlino, torej konstantno preizpraševati strukturno nujne ideologije in mitologije, ki vzpostavljajo družbene okvirje in vezi.