V poletnem zatišju in v zakulisju, skritim pred očmi javnosti, politiki tudi v teh počitniških dneh sprejemajo odločitve, ki bodo zaznamovale prihodnost nacionalnih in globalnih politik. Še posebno v Veliki Britaniji, kjer je na premierski stol pravkar sedel Boris Johnson. V sosednjih državah so se držali za glavo, bruseljska birokracija se je zgražala, britanska javnost sama pa je bila polarizirana kot že dolgo ne. Boris Johnson uteleša tipičnega politika današnjega sveta: je razvpita osebnost, ki se zanaša na svojo prezenco in prepoznavnost za vsako ceno, z dominantno in upadljivo držo, pa tudi s temnimi sencami moralno spornega zasebnega življenja.
Ne vidim pametnega razloga, zakaj bi volivec glasoval za takšnega politika. (No, pa saj ga izvolili samo člani Konservativne stranke sami.) Edino, kar v njem vidim, je moč, ki jo izžareva takšna osebnost — in volilci si želijo močnih osebnosti.
Retorika Borisa Johnsona je prav to: izkazovanje dominantnosti in želje do moči za vsako ceno. Tudi njegove izjave o realizaciji brexita za vsako ceno so besede, ki v zdravi demokratični družbi ne bi mogle biti nagrajene.
Velika Britanija je razdvojena, kot že dolgo ni bila. Taka pa ne more biti močna. Kaj šele tako močna, kot napoveduje Johnson
