Kuharska mojstrica Ana Roš iz Hiše Franko je z jezno objavo na instagramu - da ima poln kufer "neverending prisona" (neskončnega zapora) in da vlada "ne komunicira s hospitality businessom" - dregnila v osje gnezdo in nehote povedala še bistveno več, kot so desničarji in še marsikdo sposobni razumeti.
Problem je bil prvotno v tem, da je svojo jezo Ana Roš že v prvem stavku asociirala z Bandiero rosso. Napaka. Odkar je Alenka Bratušek leta 2014 na proslavi za dan OF v Stožicah v prvi vrsti migala in pela na live verzijo v izvedbi Pinka Tomažiča in Zaklonišča prepeva, je ta antifašistična pesem v Sloveniji nezaželena.
Na povračilni udarec ni bilo treba dolgo čakati. Ano Roš, ki je po gostinskem lockdownu ostala (citiram) "brez mastnega zaslužka", so v enem od desničarskih medijev oklofutali takole:
"Gostje v Hiši Franko so svetovni požeruhi, tako rekoč predelovalni obrati za gnoj. To so ljudje, ki živijo zato, da jedo, ne pa, da bi jedli zato, da živijo. Ali je v Hiši Franko kdo kdaj pomislil na lakoto v svetu in tudi v nekaterih slovenskih domovih?"
Resnici na ljubo je treba povedati, da se je Časnik za ta tekst opravičil in ga tudi umaknil. Morda je zaleglo, da jih je okrcal Žiga Turk himself, ki je sicer tam kolumnist.
Od kod izvira slovenska obsesija s hrvaško obalo, je jasno. Gre za ekonomski oportunizem. Dopustovati na Hrvaškem se še kar splača. To ni bilo doslej nič čudnega. Toda zakaj vlada tako rekoč pošilja Slovence na Hrvaško, medtem ko slovenski turizem crkuje?
Slovenija, moja dežela? Turizem smo ljudje? I feel Slovenia? Radi imamo domače? Že mogoče - ampak zataknite si nekam te slogane
Obiščite spletno stran brez oglasov.
