Toni Brinjovc je na Ptujski Gori župnik nekaj več kot dve leti, pred tem je deloval v Turnišču v Prekmurju. Teh pogostih selitev ne mara preveč, a tukaj je že požel prve komentarje - tako pozitivne kot negativne. Znan je namreč kot ne preveč tradicionalen župnik. Je odprt, z zanimivimi hobiji in stališči. Marsikoga to zmoti, predvsem mlade pa pritegne in navduši. To poletje je s svojim koncertom trg na Ptujski Gori napolnil do zadnjega kotička. "To je bil trenutek, ko so domačini postali ponosni. Veste, to, da se navadimo drug na drugega, pač traja," je povedal.
Rodil se je v Mozirju, na srednje veliki kmetiji, po gimnaziji v Celju je sprva želel postati učitelj. A življenje ga je vodilo drugam. "V četrtem letniku sem se navdušil nad fizioterapijo, ki sem jo tudi študiral, in diplomiral iz hipoterapije – terapevtskih učinkov jahanja pri otrocih s cerebralno paralizo," pripoveduje. Njegova pot se je začela v zdravstvu – najprej na Inštitutu za anesteziologijo v ljubljanskem kliničnem centru, nato v Termah Topolšica, kjer je delal z bolniki z multiplo sklerozo. "Imam štiri leta izkušenj v zdravstvu," pove. "Šele potem sem se odločil, da vstopim k minoritom in začnem študirati teologijo."
Človek mora biti v odločitvi trden
Duhovni poklic ni bil nikoli očitna izbira, prej tiha želja, ki je dolgo zorela. "Že prej sem razmišljal o tem poklicu, a ne na glas. Duhovnost me je vedno zanimala. Preizkušal sem se v vzhodnjaških metodah, se posvečal filozofiji, na koncu pa sem ugotovil, da je krščanstvo vse to, kar sem iskal," pojasni. Ko je naznanil svojo odločitev, sta bila starša proti. Spominja se, da je mama jokala. "To ni bilo lahko obdobje, a človek mora biti v tej odločitvi trden. Jaz sem se za svojo vero boril in jo zato še toliko bolj cenim."
"Ljudje imajo vest, ni moja naloga prepričevanje v neke odločitve"
Po koncu študija teologije je najprej deloval kot kaplan v Sostrem pri Ljubljani, nato je kot bolniški duhovnik štiri leta delal v kliničnem centru in na onkološkem inštitutu. "To je bil najlepši del moje duhovniške poti. Ker sem zdravstvenik, mi je bilo to delo pisano na kožo. Imel sem privilegije pri zdravniškem osebju, ker so me obravnavali kot enega od njih. Ko so me klicali h kakšnemu umirajočemu, sem točno vedel, kakšno je njegovo stanje in katera zdravila prejema." Tam, med aparati in tišino zadnjih trenutkov, je našel smisel svojega poslanstva – biti z ljudmi, ko najbolj potrebujejo bližino.
Ko ga je pot vodila v Turnišče, sprva ni bilo lahko. "Težko mi je bilo iti tja, ker tam nikogar nisem poznal, ko pa sem se navadil, mi je bilo v Prekmurju lepo," pravi. Tam je bil župnik osem let. Ljudje so ga sprejeli kot svojega. "V zahvali ob odhodu so mi rekli, da sem povezal ljudi in župnijo, da sem jih nagovarjal in so z veseljem prihajali k maši."
Kot pravi, je pridiganje zanj najlepši del duhovniškega poklica, saj svoja spoznanja deliš naprej. Nikoli ni pridigal o politiki in o tem, kakšni bi verniki morali biti. "Ljudem je treba pustiti svobodo pri mišljenju. Ljudje imajo vest, ni moja naloga prepričevanje v neke odločitve."
Njegov glas ni namenjen le oltarju – tudi petje je postalo del njegovega življenja, a zanj ni samoumevno. "Bil sem brez posluha. Metali so me iz zbora, a sem vztrajal. Danes sem dokaz, da se posluha da naučiti." Petja se je učil dolgo in potrpežljivo, danes pa poje duhovne pesmi, slovenske popevke in dalmatinske melodije, tu in tam tudi kakšne narodnozabavne. "Prvi nastop sem imel v času korone - ko so glasbeniki ob petih popoldne na balkonih prepevali, sem to storil tudi jaz. Zdaj pojem pri maši, tudi na obredih poroke, to poletje pa sem imel tudi koncert. Prišlo je veliko ljudi. Nekaj domačinov, sicer pa tudi iz Prekmurja, Ljubljane in rojstnega Mozirja in drugod. Morda bom to še kdaj ponovil," je dejal.
Nekoč so ga metali iz zborov
V njegovi preprostosti je nekaj nalezljivega – iskrena želja po stiku z ljudmi. Tudi hobijev mu ne zmanjka. Goji zajce, včasih je imel še pasemske kokoši, za njim pa je tudi sezona vodenih vadb, ki jih je za upokojence izvajal na Ptujski Gori. Še prej je imel vadbe tudi v Prekmurju, kot študent pa v Ljubljani. "Takrat so se otroci šalili, da k meni ne hodijo zaradi telovadbe, ampak zato, da bi videli, kako župnik to dela," pripoveduje s humorjem.
Ptujska Gora je znana predvsem po romarjih in številnih obiskovalcih, tudi tujih. Njegove dneve tako zapolnjujejo tudi vodenja po baziliki, kjer z žarom v očeh predstavlja gotsko mojstrovino Marije zavetnice s plaščem. O tem, da dnevno pride in odide veliko ljudi, pa pravi, da se izgubi občutek župnije kot skupnosti. To najbolj pogreša - več stika z lokalnim prebivalstvom.
Še največ se z njimi srečuje individualno, s svetovanji in pogovori. "Blizu mi je paliativa, žalovanje, pa tudi z drugimi stiskami se ukvarjam. Veliko ljudi me poišče po izgorelosti. Porušene so meje." Želi, da bi Cerkev znala ponuditi več prostora za pogovor, za spremljanje in za iskreno bližino. "Ljudje so postali del nekega toka. Ne vem, če se uspejo ustaviti toliko, da bi se pripeli nazaj nase," razmišlja in doda, da svoje poslanstvo vidi tudi v tem.
