Prvi in edini prometni prekršek v moji šoferski "karieri", vsaj takšen, pri katerem so me dobili, sem naredil, ko sem se peljal v Sežano. Policist motorist je gladko preslišal moje prisege, da je na semaforju še svetila rumena luč, napisal položnico in me nagradil s kazenskimi točkami. Kako leto ali dve kasneje, takrat že s čisto "kartoteko", sem obtičal v koloni. Pokvarjen tovornjak pred Razdrtim je zaprl med obnovo tistega dela avtoceste edini prevozni pas. Namesto da bi na cilj prikolovratil uro prezgodaj, kot sem si izračunal, sem bil uro prepozen. Ja, peljal sem se v Sežano.
Nogometaši Maribora so se uroka Krasa očitno znebili, prizorišče grenkih porazov spremenili v poligon za (gladke) zmage, mene pa se dežela burje še ni usmilila. Februarja je pot minila presenetljivo gladko. Najbrž mi je fotoreporter Igor, ki je Večerovo ekipo razširil na duet, prinesel srečo. Očitno je bilo večer prej, ko so v Ljudskem vrtu razmontirali strokovni štab, odslovili Oliverja Bogatinova in Maura Camoranesija, ustoličili pa Marka Šulerja in Sašo Gajserja, dovolj dram, da jih tekma ne bo prinesla, sem se muzal. Prehitro!
Maribor se je uroka znebil, mene pa se dežela burje še ni usmilila
Sprehod po stopnicah do tribune je bil dovolj za ugotovitev, da bo bunda, ki sem jo vlačil s sabo, tistega popoldneva povsem neuporabna. Sonce, vročina, poletje … Februarja! Še za uspešen debi v vlogi (začasnega) trenerja pražnje opravljeni Gajser se je hitro znebil suknjiča, plastenka vode na tribuni je bila vredna suhega zlata.
Obilna doza vitamina D ni škodila, prav luštno je bilo doživeti poletje pozimi. Do trenutka, ko je bilo treba končati tekst. Ko ti sonce sije v direktno v oči, ti izkušnje z lovljenjem rokov bolj malo pomagajo. Na tipkovnici se je še dalo razbrati osnovne znake, na ekranu pa je šlo na slepo. Na ozkem prostoru med steno in (še ožjo) mizo sem se obračal kot Jekaterina Vedenejeva, iskal pozicijo, ki bi z ekrana izbrisala temo. Brez uspeha.
Sprijaznil sem se, da bom poročilo oddal pozno, in načrtoval evakuacijo s tribune, potem pa ... senca! Dule, velik nogometni navdušenec, ki ne izpusti praktično nobene tekme Maribora, je razprostrl bundo, se postavil predme in se spremenil v živi protisončni ščit. Da je Dule super pubec, sem vedel že prej, po tistem popoldnevu pa ga cenim še bolj. Kdo drug bi lahko tako neuporabno stvar, kot je bunda pri 20 stopinjah, spremenil v nekaj tako uporabnega? Hvala, kolega!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
