Leta 1942 je takrat 19-letni ustaš Joso Orešković pričal o grozljivih zločinih v ustaškem koncentracijskem taborišču blizu Metajne na Pagu. Najprej ga je zgrozilo ravnanje s taboriščniki. Nemudoma so imeli "na voljo" ujetnice, a s pogojem, da jih morajo po posilstvu zaklati. Ni mogel. Pa je v taborišče je prišel klavec Maks Luburić, prvi mož taborišča Jasenovac, in dejal, da so izdajalci tisti, ki ne morejo ubijati Srbov, židov, komunistov in drugih nasprotnikov Hrvaške, ki da niso ljudje, ki so kuga. Nato je vprašal, kdo so "usraše", ki ne morejo pobijati.
"Nekaj se nas je javilo. Dejal sem, da bi dal življenje za poglavnika, ubijal sovražnika v borbi, ne morem pa ubijati golorokih ljudi, še posebno ne žensk in otrok ... Nato so pripeljali dva dvoletna židovska otroka. Rekel mi je, naj ga zakoljem. Nisem mogel. Nato ga je zaklal pred mano. Ko sem prišel k sebi, mi je ukazal, naj dvignem škorenj. Pod njega je dal glavo drugega otroka. Zdrobil sem mu glavo. Tako sem ubil prvega otroka. Potem sem se napil do smrti. V pijanstvu sem posiljeval in ubijal." Dovolj?
Za vrh slovenskega MNZ ne. A pod ustaškim škornjem niso končali le "domači" nasprotniki fašistične države NDH, temveč tudi Slovenci. Franca Kača, Angelo Krampuš, Nežo Sikošek so ustaši ubili po osvoboditvi - med umikom proti Avstriji ali ob vračanju na Hrvaško. Daljši je seznam Slovencev, ki so med vojno "izginili" širom po Hrvaški. Tukaj so še Franc Grobler, Franc Kač, Janez Kodrič, Franc Orešnik, Anzelm Polak, Janez Rančigaj in Jakob Sem, duhovniki mariborske lavantinske škofije, vsi mučeni in ubiti v Jasenovcu. Je to dovolj?
Maribor bo našel način, da spusti rešetke
