Ko smo mislili, da je že mimo, je nazaj. Podnebni skepticizem v najboljši luči, nič obrabljen, samo reciklira se in je nadvse uporaben. S police ga vzamejo, popihajo prah z njega in že je tukaj. Čeprav v sila neprijetni družbi, so ZDA usklajene z Rusijo in Savdsko Arabijo. S slednjo seveda veliko bolj, kar je jasno, če predsednik ene naftne sile poseda s kronanimi glavami druge in hvali čudovite naftne milijone, medtem ko na celini južno domala ves preostali svet skuša rešiti - svet. Ali pa vsaj človeštvo na njem.
Podnebna zasedanja COP30 so sila zapletena zadevščina. Zunanjemu opazovalcu se zdi, da je nekdo stresel v skledo koščke sestavljanke in jih skuša sestaviti s tresenjem. Kaj je dosežek? Če se jih vsaj nekaj postavi v zaznavno kvoto, in to v vsaj enem sklopu pogajanj. Pri tem vsake toliko v skledi zdivja tajfun, ki razdre še tisto, kar je državam uspelo sestaviti enkrat prej. Prerekanja okoli ene besedne zveze lahko tečejo celo noč, v Parizu je denimo Barack Obama spreminjal must v shall ("morajo" v "naj bi") samo zato, ker je vedel, da mora zadevo spraviti še skozi kongres. Tako, samo za oris. Ampak pred desetimi leti je svet le deloval v isto smer, desetletje kasneje so se silnice močno spremenile. Ni skrivnost, da zaradi ZDA, a tudi Evropa je vse bolj upehana, nekoč vlečni konj in glavni motivator podnebnih pogajanj ima poleg ostalih diplomatskih sedaj razrahljana še podnebna kopita.
A nekaj je v Braziliji le bilo opravljeno. Jasno je, da globalna večina želi in zahteva spremembe. Morda se prevečkrat omenjajo porazi rednega letnega šova, imenovanega COP, se ga preveč postavlja v trenutne geopolitične kalkulacije. Te seveda vplivajo nanj, a v osnovi je to proces, ki je veliko večji od sedanjega predsednika ZDA in njegovih pajdašev. Svet je vendarle s trajektorije proti ogretju za štiri stopinje Celzija upognil krivuljo k 2,3 do 2,5 segretja in vsaka desetinka stopinje šteje, prevede se namreč v poplave, neurja, točo, požare in puščave. Seveda je to še daleč od cilja 1,5 stopnje Celzija, za katerim stoji trdna znanost, dokaze pa nabiramo že sedaj v živo, medtem ko se približujemo temu mejniku. Podnebne spremembe nas stanejo 16 milijonov dolarjev na uro.
EU ima razrahljana še podnebna kopita
Vse glasnejši so tudi pozivi k spremembi, reformi procesa UNFCC, tako bi se izognili blokadam, kot jo je letos izvedla Savdska Arabija s prijatelji in s tem skoraj sprožila reševanje pariškega podnebnega dogovora. A vztrajanje nafnih velesil pri neomembi opuščanja fosilnih goriv je imelo tudi odbojni učinek - kar 83 držav je podpisalo dogovor Mutirao, ki ga je brazilsko predsedstvo pripravilo kot rešilni obroč za podnebno diplomacijo. In je delovalo - Mutirao je podprlo še 140 globalnih podjetij in gibanj, svet je tako dal jasen znak, da ne želi več prenašati mastnih dobičkov naftarjev na račun, ki ga že plačujemo in ga bodo plačevale še generacije.
Kako se bo sestavljanka premikala sedaj? Zagotovo ne gre pričakovati preboja na naslednjem COP-u v Turčiji, ostaja pa počasen mukotrpen proces mednarodnih podnebnih pogajanj ključno orodje za ukrepanje. Še vedno so skleda, v kateri so vse države sveta. Lahko ji rečemo tudi atmosfera.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
