Zahodne države na čelu z ZDA so zadnjih 30 let svojo gospodarsko politiko gradile na selitvi proizvodnje v države z nižjimi stroški. Nekdaj cvetoča industrijska središča, kjer so za plače, s katerimi je bilo mogoče sorazmerno dobro živeti, delali milijoni ljudi, so postala mesta duhov oziroma nova središča s prestižnimi nepremičninami za premožne. Doma se ni izplačalo tako rekoč nič več proizvajati.
"Umazana in težavna delovna mesta" v industriji so nadomeščali z novimi delovnimi mesti na področju storitev. Redno zaposlitev so nadomestile različne nove oblike dela z mizernimi plačami in nečloveškimi delovnimi pogoji. Iz nič so nastala nova podjetja, kot je spletni trgovec Amazon. Snovalci tega novega gospodarskega sistema brez domače industrije so utopično računali, da se države, kamor so industrijo preselili, ne bodo razvijale. Računali so, da bodo tam v tovarnah v nečloveških delovnih pogojih in za nekaj dolarjev na mesec v nedogled proizvajali blago za bogati Zahod.
Šele zdaj, ko je Kitajska postala gospodarska velesila, ki ogroža primat ZDA, so ugotovili, da so se hudo zmotili. Kitajska je za mnoge na Zahodu še vedno komunistična država, ker je tam na oblasti komunistična partija. Dejansko je ime stranke še edino, kar je tam ostalo od komunizma. Vse drugo je kapitalizem. Drugače kakor Zahod, kjer igro vodijo finančni skladi kot trgovci z novci, ima Kitajska kapitalizem pod nadzorom države. V tem je po oceni poznavalcev njenega sistema tudi njena glavna prednost, ki ji omogoča širjenje vpliva predvsem s povezavami v okviru skupine BRICS in pobude pasu in ceste (Belt and Road - BRI).
Gre za zelo premišljeno strategijo, ki ni nastala čez noč. Zato njenega uresničevanja ni mogoče upočasniti, kaj šele preprečiti z vsesplošnim uvajanjem carin, ki naj bi delovna mesta, ki so jih desetletja selili, po hitrem postopku spet pripeljale domov v ZDA s ciljem, da bo "Amerika spet postala velika".
Trump dejansko izčrpava samo svoje zaveznike na Zahodu
Predsednik ZDA Donald Trump s carinami in trgovinskimi sporazumi, ki jih napoveduje in sklepa od prisege januarja letos, dejansko izčrpava samo svoje zaveznike na Zahodu. To velja zlasti za Evropo, kjer so države le na papirju enotne in imajo skupen trg. Z izčrpavanjem Evrope se zgolj podaljšuje življenjska doba hirajočega gospodarstva ZDA pod taktirko volkov iz finančnega središča Wall Street v New Yorku.
Evropa je zelo lahek plen, ker nima ne lastnih energentov ne surovin. Dokler bo šlo, ji bo stric Sam iz Washingtona narekoval, koliko, po kakšni ceni in za katere potrebe jih bo od njega dolžna kupovati. Seveda brez dodatnih carin, hkrati pa se bodo izdelki, ki jih Evropejci prodajajo v ZDA, zaradi carin dražili oziroma jih bodo Evropejci prisiljeni prodajati po nižjih cenah, da bodo konkurenčni. Evropski proizvajalci bodo posledično prisiljeni nižati plače, kar bo slabilo socialno državo in blaginjo Evropejcev.
Evropa ni prvič molzna krava za zavoženo ameriško gospodarstvo. V preteklosti se je ta molža za Evropo iztekla zelo tragično. ZDA pa so z njeno obnovo za svoje gospodarstvo dobile nov zagon. A takrat Kitajska ni bila tako močna, kot je danes.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
