Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) bo v 35. letu delovanja dobila novega, tretjega predsednika. To je tista sindikalna zveza, v kateri radi spomnijo, da so največje sindikalno združenje. Ali to še drži ali jih je morebiti katera od sindikalnih konfederacij že prehitela, bi bilo jasno, če bi sindikati transparentno pokazali, koliko aktivnih članov imajo. Množičnost aktivnega članstva je ob zagnanem, sposobnem in za delavska vprašanja dovzetnem vodstvu ključna. Daje pogajalsko moč v bitkah s predstavniki kapitala in vsakokratno vlado.
Vodstvu ZSSS je v zadnjem desetletju in pol v teh bitkah vselej pohajala sapa. Leta so minila od protesta v organizaciji zveze, še več od splošne stavke. Napovedi o boju za minimalno plačo kot osnovno v gospodarstvu so ostale pri pobožni želji. Zato pa je vse prevečkrat slišati o odmaknjenosti sindikalnih vodstev in Zveze od terena, primerih sprege sindikalnih zaupnikov in vodstev podjetij, ki vse bolj pritiskajo na delavce v interesu po večjem dobičku. V pogajanjih zato pogosto nimajo moči, da bi se uprli interesom kapitala. Pokojninska reforma, kjer predstavniki kapitala niso popustili pri prispevni stopnji, je eden od tovrstnih dokazov.
Delegati na kongresu se bodo odločali med dvema konceptoma sindikalizma
Ne nazadnje je sedanja predsednica zveze Lidija Jerkič, ki se z vrha poslavlja po osmih letih, v enem od pogovorov za Večer že pred leti priznala, da si, ko se ozira v preteklo delovanje, zameri preveliko sindikalno razumevanje, ki so ga izkazovali gospodarstvu. "Vedno smo bili preveč razumevajoči za težave gospodarstva, razumeli smo, da potrebujejo čas za preoblikovanje, razumeli smo, da moramo še stisniti, razumeli smo, da je treba vlagati, da bomo imeli več ..."
Za delavstvo seveda nikoli ni bilo več. Mogoče kdaj kakšna drobtinica, s katero se ga je poskušalo potolažiti. Tako so delegati, ki bodo maja odločali, kdo naj bi prevzel vajeti voza, ki je zabredel že globoko na poti delovanja po inerciji, brez jasne vizije, pred strateško pomembno točko. Odločiti, kdo med kandidati je tisti, ki - in to v zgolj dveh letih, kolikor bo imel mandata, ima potencial, da centrale vzpodbudi k aktivnejšemu delovanju in povezovanju s terenom. Ki bo s sodelavci poiskal prave prijeme, da nagovori sedanje in potencialno članstvo in da aktivno odpira relevantna družbena vprašanja.
Čeprav trije, se izrisuje, da se bosta pomerila že skoraj dve desetletji v vrhu ZSSS prisotni Andrej Zorko, ki je, mimogrede, vodil ekipo Zveze v pogajanjih o pokojninski reformi, in vselej za delavske pravice borbeno razpoloženi generalni sekretar Sindikata poklicnih gasilcev Slovenije David Švarc. Omenjena simbolizirata povsem različna koncepta sindikalnega delovanja. Pravijo, da bi v nekoliko idealnejšem sindikalnem svetu lahko bila celo komplementaren dvojec. Eden brezkompromisni borec za delavske pravice, ki je sposoben mobilizirati delavstvo - kar je dokazal v sindikatu. Drugi pragmatični pogajalec, ki zna slalomirati med interesi. Realnost: zmaga lahko le eden. Čas bo pokazal, ali bo ta prispeval k preporodu ali nadaljnjemu umiranju na obroke.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
