Po prvem tednu predvolilne kampanje potegnimo nekaj sklepov. Politični prostor, kot ga izrisujejo javnomnenjska merjenja, se je razdelil na nekaj delov: v tekmi za volilno zmago sta se ustalila Janševa SDS in Golobovo Gibanje Svoboda. Mrtvi tek in že nekaj časa nespremenjena razmerja med njima nakazujejo, da so stvari tri tedne pred volitvami odprte in nepredvidljive, spremenljivke v igri bi bili nepredvidljivi dogodki ali večje napake glavnih protagonistov. A vemo, če ima SDS na eni strani največjo stopnjo zavračanja pri delu volilnega telesa, ima na drugi trdno jedro, ki ga ne omajajo nobene afere ali izgredi vodstva. Pri Robertu Golobu je bolj zapleteno: ima podpornike, ki se za neko novo opcijo, novo upanje za spremembe hitro organizirajo, a je lahko njihovo navdušenje tudi minljivo, skratka nima še utrjene volilne baze.
Podpora Gibanju Svoboda že nekaj časa miruje, kar kaže, da prebojnega momenta za skok proti 30 odstotkom ni (bilo), verjetno (tudi) zato, ker Golob doslej ni predstavil širše ekipe, s katero bi vodil državo, ne govorimo nujno o poslancih. Janša je izkoristil vojno v Ukrajini, da je preokviril fokus volilne kampanje, v močvirje dnevnih političnih spopadov pošilja namestnike, ki skrbijo, da politični prostor ostaja surov, in skušajo demotivirati neopredeljene in plavajoče volivce. Sam igra vlogo distanciranega državnika, ki "rešuje svet", umika pa se pred drugimi ključnimi vprašanji: slabega vodenja epidemije, presežnih smrti, porazne precepljenosti, inflacije, razgradnje demokracije in njenih institucij, plenjenja po (para)državnem gospodarstvu. Dirka "dveh konjev" je v neugoden položaj postavila stranke sredine lestvice. Te so sicer na "varni strani radarja", a jih narava trenutnega političnega boja betonira pri njihovih odstotkih. Sploh pri strankah sicer zdaj uigrane koalicije KUL je očitno, da trenutni Golobovi volivci v njih niso prepoznali zadostne alternative. Ob njihovem ustreznem in konsistentnem ponavljanju nevarnosti poslabšanja demokratične kondicije v državi in avtoritarnih tendencah oblasti je njihov temeljni problem, da bi ob ukvarjanju z orbanistično linijo Janševe vladavine in drugimi nevarnostmi, denimo za javne finance, konkretneje povedali, kaj točno je program za "normalizacijo in demokratizacijo". Ali pa s temi idejami niso dovolj prodorni. Za bodočo politično sliko pa bo ključna bitka za parlamentarni prag. Negotova usoda koalicije Povežimo Slovenijo in Naše dežele Janši onemogoča, da bi kot ponavadi na desno volilno telo naslovil apel za zmago z "veliko razliko". To je običajno pomenilo prelivanje glasov od partnerskih/satelitskih strank k hegemonu.
Smo v času, ko je oblastni desant v smeri razgradnje javnih sistemov močnejši kot kadarkoli, inflacija pritiska, rastejo cene surovin in energentov. Najbolj indikativen sektor je gradbeništvo, kjer stroški letijo v nebo, posledično pa napihujejo nov nepremičninski balon. Smo že globoko v njem. Javnofinančna slika se bo slabšala, o tem ni dvoma. Naslednji mandat je lahko mandat nove večletne gospodarsko-socialne krize, ob vseh notranjih tveganjih še na pogon vojne v Ukrajini in postkovidnega časa. Odgovor ne bodo novi kilometri asfalta, ampak dejansko zavedanje, da potrebujemo sanacijo preteklih napak, spremembo miselnosti in premik celotne gospodarske in javne (infra)strukture v smer digitalnega in zelenega. Zato pozorno prisluhnite, kakšne rože sadijo te dni kandidati, zlasti tisti, ki ta hip odločajo o nas. In ali se o zgornjih dilemah sploh pogovarjajo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
