Priznani ameriški ekonomist Milton Friedman je v osemdesetih letih razlagal prednosti globalnega liberalnega tržnega gospodarstva na primeru proizvodnje svinčnika. Les, iz katerega je bil narejen, je bil del drevesa, ki je bilo posekano v ZDA. Da so ga podrli, so potrebovali žago, za izdelavo žage pa železo. Za grafitno konico in sredico svinčnika je bil uporabljen material iz rudnika nekje v Južni Ameriki. Guma za rdečo radirko na drugem koncu svinčnika je verjetno prišla z območja današnje Malezije in tako naprej: "Tisoče ljudi je sodelovalo, da bi naredili ta svinčnik. Ljudje, ki ne govorijo istega jezika, so drugačne veroizpovedi in bi se morda medsebojno sovražili, če bi se kdaj srečali." Kaj jih privedlo do sodelovanja pri izdelavi tega svinčnika, se je retorično vprašal. "To niso bili komisarji, ki bi dajali navodila iz neke centralne pisarne, temveč čarovnija cenovnega sistema," je odgovoril in zaključil svojo tezo s trditvijo, da je zato delovanje prostega trga ključno ne le za povečanje produktivnosti, temveč tudi za spodbujanje harmonije in miru med narodi.
To je svet, ki se mu je tudi Slovenija pridružila s spremembo političnega sistema in z vključitvijo v povezavo držav, ki temelji ravno na svobodnem trgu. Tako bi lahko z nekoliko cinizma danes tudi ob klasičnem slovenskem nedeljskem kosilu ugotavljali, da nam je čarovnija cenovnega sistema omogočila, da imamo na krožniku pečenko, ki smo jo spekli iz mesa, kupljenega po akcijski ceni pri diskontnem trgovcu. Ta pa jo je uvozil iz poljske hladilnice. Ob njej lahko postrežemo tradicionalni pražen krompir, za katerega smo uporabili poceni krompir iz Egipta, in zeleno solato iz Italije. Za sladico si privoščimo še slovenski jabolčni zavitek iz avstrijskih jabolk in po njem posujemo madžarski sladkor. Načeloma ni s tem ni nič narobe in od prostega trga ima izvozno usmerjeno gospodarstvo, kakršno je slovensko, številne koristi. Seveda pa to velja zgolj ob predpostavki, da sistem deluje in da ni nevarnosti, da se bo zrušil. V sedanjih okoliščinah carinskega petelinjenja med demokratičnimi državami, vojne v Ukrajini in naraščanja napetosti v drugih delih sveta samo še najbolj naivna politika verjame, da se to več ne more zgoditi. Kot lahko vidimo danes, je bila harmonija med narodi zgolj Friedmanova pobožna želja. Spomnimo se samo pandemije covida, ko je bilo gibanje ljudi močno omejeno, hitro pa je postalo jasno tudi, da bo pri maskah in drugi potrebni zaščitni opremi vsaka država najprej poskrbela predvsem zase. Tako bo tudi na področju prehrane, če bomo doživeli krizo, ki bo trajala dlje od pandemije. Evropska unija na ameriški protekcionizem odgovarja s krepitvijo prizadevanj za koristi prostega trga, rezultat tega sta načrtovana prostotrgovinska sporazuma z južnoameriškimi državami in Indijo. Na ravni EU gre za pravilne poteze, a na ravni nacionalnih držav je treba ohraniti treznost in zagotoviti, da te ne bodo v škodo domačim kmetom. Prehranska varnost je danes eden od strateških temeljev vsakega naroda, zato mora modra oblast domačim pridelovalcem pomagati, da so v vsakem trenutku sposobni zagotoviti dovolj hrane za prebivalstvo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
