Da gre za odločilni trenutek in najboljšo ter morda zadnjo priložnost, da se spravi talce domov in da se doseže prekinitev ognja, je v ponedeljek v Tel Avivu po dolgem času neposredno dejal Antony Blinken, ameriški zunanji minister. Oznanil je tudi, da je izraelski premier Benjamin Netanjahu privolil v mirovniški predlog in vrgel žogico gibanju Hamas, češ da naj, če mu je resnično mar za palestinsko ljudstvo, predlog sprejme. 

Naj spomnimo, da je Hamas v začetku maja že sprejel predlog za prekinitev ognja v Gazi, ki pa tedaj za izraelsko stran ni bil sprejemljiv. Ko je že kazalo, da bi lahko obe strani junija privolili v Bidnov trifazni načrt za prekinitev ognja, se je znova zapletlo. Izrael je nizal pogoje, med drugim, da bi njegovi vojaki po sklenitvi premirja ostali v Gazi. Hamas se s tem ni strinjal. Zdajšnji predlog ZDA je označil za zavajajoč, ker naj bi Izraelu omogočal kontrolo nad koridorjema Necarim in Filadelfi na meji z Gazo. Dodatno sta pogajanja otežila nedavna uboja vodij Hamasa in Hezbolaha.

Vprašanje torej, kako, kdaj in ali se bodo uskladili. Toda težava tiči drugje. Vojna v Gazi se ni pričela po napadu Hamasa na Izrael 7. oktobra lani. Spopad - z vmesnimi prekinitvami - traja že desetletja, odkar Izrael okupira palestinska ozemlja in izvaja apartheid, Palestinci pa se temu na takšne in drugačne načine upirajo. Netanjahu z vedno novimi izmišljotinami pri zahtevah za prekinitev ognja dokazuje, da ima v pesti ameriško in s tem tudi svetovno politiko. Počne, kar želi, ker - lahko. Cel svet miži pred najbolj odkritim genocidom v zgodovini človeštva. Izrael pobojev civilistov, predvsem otrok, ne skriva. 

Mirovniške pobude in simbolna priznanja Palestine gor ali dol. To ne bo ustavilo morije v Gazi. Edini, ki lahko ustavi to norost, je predsednik ZDA. Pa ne z mirovnimi predlogi, temveč da udari po mizi in ustavi dotok orožja Izraelu. Prejšnji teden, torej nekaj dni preden so posredovali nov mirovni predlog, so ZDA odobrile prodajo orožja Izraelu v vrednosti 20 milijard dolarjev. Mar niso človeška življenja vrednejša od vojnega dobičkarstva? 

Vsi se ozirajo proti novembru in ameriškim volitvam. A dejstvo je, da kdorkoli bo postal novi ali novi-stari predsednik, te vojne ne bo končal. Zakaj? Ker je preveč dobičkonosna in ker ima od nje koristi? Je postalo tako prozorno enostavno? Splošno je znan vpliv judovskega lobija v ZDA. Kdor se mu postavi po robu, praktično nima možnosti za izvolitev. To tudi sovpada s konvencijo demokratov, ki te dni poteka v Chicagu. Kamala Harris, ki jo favorizira levoliberalni del ameriškega, pa tudi svetovnega establišmenta, sicer poziva k premirju v Gazi in odvrača Iran od povračilnega napada, ampak s figo v žepu.

Nikdar ni pozvala k embargu na izvoz orožja v Izrael niti se opredelila do rešitve tragedije človeštva v Gazi. Izjavila je le, da je bilo tam pobitih mnogo preveč ljudi. Delu demokratov se je sicer s tem zamerila, ampak so v preveliki manjšini, da bi lahko na kaj vplivali. O vplivu Izraela na najmočnejšo velesilo na svetu priča nedavni nagovor Netanjahuja pred ameriškim kongresom, kjer so ga, razen redkih izjem, tako republikanci kot demokrati pričakali z aplavzom. 

Če je edina pot do Bele hiše ta, da si zatiskaš oči pred tiranijo Izraela, je edini možen odgovor, da je šel svet v tri krasne. Kar pa že dolgo vemo. Smo se s tem tudi dokončno sprijaznili?