Avstrijska Koroška ima več obrazov. Ko se je že zdelo, da je kulturni boj na nacionalni in jezikovni podlagi bolj ali manj stvar preteklosti, je znova udaril na plano tam, kjer bi najmanj pričakovali. Pri nogometu, globalno najbolj priljubljenem športu, ki slavi različnost, barvitost in tekmovalnost, kjer so po Slovencih udarili ne nasprotniki, primitivni navijači ali politični skrajneži, ampak z nespametno reakcijo nogometni sodniki. Torej del avstrijskih nogometnih struktur.
Pri Slovenskem atletskem klubu, ustanovljenem pred 55 leti, so tokrat imeli vsega dovolj. Nabralo se je. To, da je sodnik kaznoval pomočnika trenerja Janka Smrečnika zato, ker je z igralcem nasprotne ekipe govoril slovensko, je bila iskra za detonacijo, ki je povzročila pravo eksplozijo reakcij. Sodniki so se opravičili in se sicer sedaj branijo, češ da so karton podelili za nešportno vedenje, a tudi če bi bilo to vsaj malo res, je takih primerov, ko so prav slovenski jezik, narod in slovenska kri tisto, kar jih tako moti, da v tem duhu celo sodijo, še veliko. In vsak tak primer je preveč. To, da sodniki pošiljajo slovenske igralce čez Karavanke, da zahtevajo, da se med seboj pogovarjajo nemško, ali to, da pred naraščajniki grozijo trenerjem, da bodo tekmo prekinili, če bodo govorili slovensko, je ponižanje, ki kvari in znova resno zastruplja odnose. Ponižujoče je tudi do prijateljske sosede Slovenije, o kateri se zdi, da sta jo uradni Celovec in Dunaj vendarle po osamosvojitvi sprejela kot spoštovano sosedo. Toda, ali tudi za enakopravno, zlasti ko gre za pravice slovenske manjšine? Ta odgovor je – žal ne. K temu nas navaja aktualni primer, saj kljub protestom slovenskih ministrov Tanje Fajon in Mateja Arčona še nismo slišali uradnega opravičila Dunaja.
Korak naprej je bil znova predsednik Uefe Aleksander Čeferin, ki je na nesrečo Avstrijcev še Slovenec povrh. Po njegovem posredovanju še pred politiko je avstrijska nogometna zveza sprožila preiskavo, njene rezultate bo zagotovo pozorno spremljal. Kot je znano, pri njem ni tolerance za sebične interese bogatih, kar so izkusili najmočnejši klubi sveta, ki so želeli kreirati tako imenovano superligo, v nogometu pa ne trpi niti šikaniranj na podlagi rasnih, spolnih ali drugih razlik. Kajti nogomet je igra za vse, tudi za bele, črne, oranžne in zelene, ki imajo pravico med seboj govoriti jezik, ki ga razumejo. Si predstavljate, da bi angleški sodnik Benjamina Šeška in Jako Bijola kaznoval, ker na tekmi Premier League med seboj govorita slovensko? Ali da bi temnopolti nogometaši NK Maribor, če bi jo hoteli odnesti brez kartona, med seboj morali govoriti slovensko ali celo v štajerskem narečju? Adijo, pamet. V Avstriji očitno morda. A tudi vseh akterjev v avstrijskem nogometu nikakor ne želimo enačiti.
Dvojezičnost je kul
Na Koroškem so tokrat spet strašili duhovi preteklih sovraštev in nesprejemanj kulturne drugačnosti, ki koreninijo v časih koroškega plebiscita, ko je večina na dvojezičnem območju glasovala za Avstrijo in je bila Koroška za Slovence izgubljena, nadaljevalo se je z ideološkim nezaupanjem po 2. svetovni vojni, a ti časi so vendarle mimo, ljudje božji. Ne dopustimo, da se budijo na tak način. Graditi je treba na pozitivnih zgledih, sodelovanju in spoštovanju, vendar pa primer ponižanja SAK jasno in odločno obsoditi. To mora v prvi vrsti narediti avstrijska stran in jasno izpostaviti, da je dvojezičnost za veke vekov kul, dodana vrednost, ne pa slabost.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
